• Zgodbe odraščanja
  • Otroške prigode
  • Odnosi
  • Meje življenja
  • O meni

Tatovi, roparji in vreče

pred 5 let
cleopas
Ni komentarjev

O svojih predstavah roparjev in tatov z vrečami sem že pisala. V mojih otroških podobah so slednji običajno kradli stvari. A daljni spomin seže tudi do gospoda z rdečo in modro vrečo.

Kljub temu, da sem bila mamin peti otrok, sem rasla bolj ali manj kot edinka, saj so s sestrami in bratom v letih več kot 10-letne razlike. Prav tako so bili le-ti že precej samostojni in od hiše zaradi šolanja, dela, lastnih družin, da sem pač večino časa okušala, kako je biti postrganček. Družbe svojih sovrstnikov v soseski skorajda nisem imela. Nekoliko zadržana pa sem bila tudi do večinskega kroga sosedovih nekaj let starejših fantov. Tako sem svoj prosti čas preživljala z odraslimi. Običajno v domači čevljarski delavnici, včasih pa tudi pri sosedi v gostinskem lokalu … In iz dolgih zimskih večerov so se rodile mnoge prigode …

Soseda, ki je v domači gostilnici čakala na morebitne goste, si je v zimskih večerih krajšala čas s pletenjem nogavic, telovnikov, šalov in drugih oblačil. Ne samo, da mi je bilo v njeni bližini prijetno, ampak sem se včasih tudi dolgočasila in kaj ušpičila. Takrat mi je čisto preprosto povedala tole zgodbo:

»Nekoč je živel nekje mož, ki je hodil po svetu z rdečo in modro vrečo. Čisto neopazno se je prikradel na podstrešja domov in poslušal, ali tam nemara ne živijo nagajivi otroci. Če jih je slišal nagajati staršem, je nekajkrat močno zaropotal. In če to ni pomagalo, je pograbil svoji vreči ter v rdečo naložil nagajive deklice, v modro pa nagajive dečke.«

Mislim, da je bilo dovolj, da sem se umirila … Ali pa najbrž ne, ker je soseda še dodala: »Sosed je rekel, da je tudi pri njih že ropotal, ker mala dva nagajivca nista dala miru,« čisto tiho sem obsedela poleg gospe in pozorno poslušala. Na vsake toliko je res nekaj zaropotalo. Kakor pri nas doma namreč ni nikoli. Vseskozi pa je ostajala velika skrivnost, zakaj je ropotalo le v zimskem času. 🙂

Povej naprej!
Prejšnji prispevek
Kako veliko je v glavi
Naslednji prispevek
Mami, kje je pa dojenček?

Dodaj odgovor Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Fill out this field
Fill out this field
Vnesite veljaven e-naslov.
You need to agree with the terms to proceed

Najnovejši prispevki

  • “Kaj pa če bi povabil …?”
  • Ena, dve, tri …
  • Me boš še imela rada …?
  • Tebi, sveti Oče
  • Za koga? – Za Slovenijo!

Nedavni komentarji

  • Tanja na Me boš še imela rada …?
  • Prav poseben obisk - Čudenje življenju na Preteklost, sedanjost, prihodnost in večnost
  • Kultura življenja - Čudenje življenju na Preteklost, sedanjost, prihodnost in večnost
  • Računam nase?! - Čudenje življenju na Mami, kaj je nebeška polička?
  • Računam nase?! - Čudenje življenju na PDP … leta 1993

Arhivi

  • oktober 2023
  • september 2023
  • april 2023
  • januar 2023
  • november 2022
  • oktober 2022
  • julij 2022
  • april 2022
  • december 2021
  • november 2021
  • september 2021
  • julij 2021
  • december 2020
  • november 2020
  • oktober 2020
  • september 2020
  • avgust 2020
  • julij 2020
  • junij 2020
  • maj 2020
  • april 2020
  • marec 2020
  • februar 2020
  • januar 2020
  • december 2019
  • november 2019
  • oktober 2019
  • september 2019
  • avgust 2019
  • julij 2019
  • junij 2019
  • maj 2019
  • april 2019

Se tudi ti čudiš življenju?

Če želiš, da te obvestim o novih prispevkih, mi lahko pustiš svoj email naslov.