O svojih predstavah roparjev in tatov z vrečami sem že pisala. V mojih otroških podobah so slednji običajno kradli stvari. A daljni spomin seže tudi do gospoda z rdečo in modro vrečo.
Kljub temu, da sem bila mamin peti otrok, sem rasla bolj ali manj kot edinka, saj so s sestrami in bratom v letih več kot 10-letne razlike. Prav tako so bili le-ti že precej samostojni in od hiše zaradi šolanja, dela, lastnih družin, da sem pač večino časa okušala, kako je biti postrganček. Družbe svojih sovrstnikov v soseski skorajda nisem imela. Nekoliko zadržana pa sem bila tudi do večinskega kroga sosedovih nekaj let starejših fantov. Tako sem svoj prosti čas preživljala z odraslimi. Običajno v domači čevljarski delavnici, včasih pa tudi pri sosedi v gostinskem lokalu … In iz dolgih zimskih večerov so se rodile mnoge prigode …
Soseda, ki je v domači gostilnici čakala na morebitne goste, si je v zimskih večerih krajšala čas s pletenjem nogavic, telovnikov, šalov in drugih oblačil. Ne samo, da mi je bilo v njeni bližini prijetno, ampak sem se včasih tudi dolgočasila in kaj ušpičila. Takrat mi je čisto preprosto povedala tole zgodbo:
»Nekoč je živel nekje mož, ki je hodil po svetu z rdečo in modro vrečo. Čisto neopazno se je prikradel na podstrešja domov in poslušal, ali tam nemara ne živijo nagajivi otroci. Če jih je slišal nagajati staršem, je nekajkrat močno zaropotal. In če to ni pomagalo, je pograbil svoji vreči ter v rdečo naložil nagajive deklice, v modro pa nagajive dečke.«
Mislim, da je bilo dovolj, da sem se umirila … Ali pa najbrž ne, ker je soseda še dodala: »Sosed je rekel, da je tudi pri njih že ropotal, ker mala dva nagajivca nista dala miru,« čisto tiho sem obsedela poleg gospe in pozorno poslušala. Na vsake toliko je res nekaj zaropotalo. Kakor pri nas doma namreč ni nikoli. Vseskozi pa je ostajala velika skrivnost, zakaj je ropotalo le v zimskem času. 🙂
