Okrog tretje popoldanske ure, ko grem navadno po sina v vrtec s praznim vozičkom pred seboj, v centru Ljubljane pogosto dobim številne začudene poglede. Ki jih po tolikokratnih izkušnjah sedaj niti ne opazim več. Še vedno pa občasno v uho ujamem kakšno otroško vprašanje …
»Mami, kje je pa dojenček?« slišim vprašati neko dekletce svojo mamo. In se prijetno nasmehnem, dokler ne ujamem nadaljevanja: »A je ta teta ropar?«
Mislim, da se mi je še bolj smejalo. In mi hkrati nenazadnje dalo misliti. – Le kaj se ob pogledu na teto in prazen voziček mota po otroški glavi? Le kako so otroku doma razložili, kdo je ropar?
Pa pomislim, da so nam otrokom roparje in tatove včasih razlagali kot tistega, ki krade in tistega, ki drži poleg njega žakelj. – Mislim, da sem si kot otrok predstavljala, da roparji kradejo stvari in ne ljudi (ali celo otrok). Toda najbrž je danes nekoliko drugače. Najbrž je deklica povezala mene kot roparja z nekom, pred komer morajo biti (še posebno) otroci oprezno previdni, da ne padejo v roke nekoga, ki jim lahko kakor koli škoduje. To je pogosto zaznati prav v večjih mestih, kjer se ljudje med seboj ne poznajo prav dobro, socialni krog pa je običajno stvar izbire.
A previdnost zagotovo ni odveč. In kakor sem se opreznosti otrok pred neznanci v Ljubljani v začetku čudila, jo danes po skoraj osmih letih življenja v Ljubljani po svoje nekoliko bolje razumem. In spoštujem starše, ki svoje otroke tako samostojno pripravljajo na svet tudi takrat (ali še posebno takrat), ko jih ni zraven.
