Leta nazaj, ko sem še kot dijakinja opravljala prakso v vrtcu, sem triletnega dečka iz igrišča pospremila na stranišče. Deček je bil že precej samostojen, a je le potreboval nekaj pomoči. Čepe sem mu pomagala pri urejanju, ko me naenkrat preseneti:
“Zakaj je tu luknja?” s prstkom, ki pokaže na moj leseni križ okoli vratu.
Priznam, presenetil me je. Tako kot še velikokrat kasneje otroci, ki sem jih srečevala. Ne da bi me spravil v zadrego, sem odgovorila s prvimi besedami, ki so mi tedaj padle na misel: “Ne vem, tak model križa pač.” Zamišljeno pogledam križ, kjer je vanj izrezljana podoba Križanega.
A deček s tem ni zaključil. Nasmehnil se je, gledal križ, ga obračal in spregovoril:
“Jezus je umrl. In ta luknja je tu zato, ker je vstal in šel v Nebesa. Zato ga ni tu.”
Zamišljena sem prikimala, ga prijela za ročico in hodeč do igrišča premišljevala … Tako kot danes in vsako leto znova, ko gremo skupaj s Kristusom skozi veliki petek in veliko soboto do veselja, ki mi ga je tako preprosto razložil triletnik.
In naj vas vse, ki berete te vrstice do zadnjega ločila, napolnjuje to velikonočno veselje nad Vstalim. ALELUJA!
