O resničnosti velikonočnega ponedeljka

Najbrž vsaj bežno poznate tisto evangeljsko pripoved o dveh učencih, ki sta po neverjetnem dogodku velike noči potovala v Emavs. Vendar da ne razlagam v podrobnosti, si jo lahko preberete tukaj.

V zakoreninjenosti, da smo velikonočni kristjani, se veselimo Kristusovega vstajenja in ga, kakor pač znamo, praznujemo. Lahko ostanemo samo pri šunki, hrenu, pirhih in potici ali pa se veslimo še kako drugače. Pri nas navadno na velikonočni ponedeljek kam poromamo ali pa se preprosto odpravimo na kakšen obisk, potep. Tako nekako je bilo tudi pred šestimi leti, ko je bil praznični ponedeljek tudi 1. april …

“O, neuspela zaročenka!” me je po praznikih na teološki fakulteti pozdravil eden izmed profesorjev.

Ker naju je s profesorjem obkrožalo še nekaj ostalih začudenih študentov, je profesor nadaljeval: “A niste nič spremljali na facebook-u, da se je Tina zaročila z mojim diplomantom?”

Tako sem se še bolj zavedala, da je bil tisti velikonočni ponedeljek resničen. 🙂

S fantom sva bila takrat dobro leto in nekaj mesecev par in sva v skupnem času in številnih pogovorih domislila tudi kakšno potegavščino. Tako kot za tisti 1. april …

Tehtala sva med tem, da samo spremeniva status na FB-ju, da naznaniva, da se poročiva ali mogoče celo, da sem noseča. In pretehtala, da samo sprememba statusa ne bo prepričljiva, oklic, da se poročiva, morda nekoliko bolj, nosečnost pa je imela mogoče najmanj šans. Vsaj med tistimi, ki naju poznajo. In tako je nastala kombinacija; sprememba statusa na FB-ju s fotografsko dokumentacijo o zaroki. 🙂

Uspešno in smešno, kaj naj rečem. O odzivih najbližjih pa kdaj drugič. 🙂