S pisanjem teh vrstic lahko priznam, da segam na nekoliko boleče področje človekovega življenja. Lahko rečem tudi osebnega. Namreč tam, kjer boli … Kjer je včasih nerazumljivo … Kjer se pojavljajo meje, ki nas tako zelo presegajo. Kjer se pojavlja večni zakaj … Zakaj ravno meni? Zakaj ravno pri nas?
Hkrati pa so meje, in tukaj govorim predvsem o zdravniških diagnozah, ob katerih se ti v trenutku poruši svet (rak, kronične, avtoimune bolezni …), lahko tudi priložnost, ki »pomaga spoznavati, kaj je bistveno v življenju«*. V življenjski praksi to lahko pomeni določene omejitve v vsakdanji funkcionalnosti ali celo, ne samo da lahko zbolim, ampak sem v zemeljskem življenju tudi končno bitje.
Izkušnja, ki me je na tem mestu tako močno izoblikovala, je bila atijeva bolezen. Dobrih 16 let je namreč obiskoval Onkološki inštitut v Ljubljani. Kar za moje življenje predstavlja več kot polovico. Ob prvi diagnozi sem bila namreč stara 9 let.
Zato se bom na tem mestu dotikala tega, kako sem, ali bolje rečeno (posebno v začetku) kako smo v družini krmarili s to izkušnjo. Kakšen izziv je slednja predstavljala za nas? Kaj nam je vzela in kaj nam je dala? Česa smo se v preizkušnji oklenili in kaj smo zavrnili? Kaj je tako močno zaznamovalo naša življenja, da si danes ne moremo predstavljati, kako bi bilo, če bi bilo drugače …
*(Klevišar 2006, 15)
Nedavni komentarji