Vsakokrat, ko pomislim, da bi lahko bilo Življenje v meni resnično, se sama pri sebi potiho nasmehnem. Malce bolj hudomušno pa ob pogledu na nosečniški test, ko že razmišljam, kako bom veselo novico povedala možu (in otrokom) …
hudomušno življenje …
… ki je raslo pod srcem, je dalo mojim (za)mislim nov izziv … Kako na edinstven način novico ponesti soustvarjalcu … Bilo pa je nekako tako:
- Pismo (bodočemu) atiju; ki je v jutru, ko se je izkazalo, da pričakujeva prvega otročka, čakalo na kuhinjski mizi. S pomenljivo vsebino: “Dragi ati, pridem kmalu … – Tvoj otroček.” Zraven pa pozitiven test nosečnosti z vsemi priloženimi navodili.
- Pismo svetega Miklavža; v drugo je bil moj mož tisti, ki je pisal o veliki želji v pismu sv. Miklavžu. Ker je bila želja prevelika, da bi jo dobri mož ob prihodu stresel iz koša, se je vrnil prosit nazaj v Nebesa … In meni nič tebi nič … Željeno – storjeno … Po novem letu poslal pismo z naročilom, naj Rok preveri vso potrebno zimsko avtomobilsko opremo. – Moj mož je kar malo v jezi pregledal opremo, za katero je pač vedel, da jo ima … A glej no glej … Bil je tudi paketek, za katerega prej ni vedel. Naravnost z zamudo od sv. Miklavža. Evo sem rodila konec septembra.
- V nogavici nad …; kaminom. Tik pred Evinim rojstvom smo se tudi preselili. To je bila druga večja želja, ki jo je moj mož pisal sv. Miklavžu. Zakaj mu leto kasneje ni pisal, si lahko preberete TUKAJ. Tretjič pa je razkošje našega kamina vabilo, da je na božično jutro nad njim visela velika nogavica. Kjer se je našlo za vsakega nekaj. Lahko ugibate, kaj je ponovno čakalo mojega moža? 🙂
In tako smo ponovno pričakovali in ugibali …
… kdo se skriva v maminem trebuščku?
Najbrž si ni težko predstavljati, koliko zabavneje je pričakovati novega otročka, ki ga radovedno čakata tudi bratec in sestrica. Tako se je neki dan primerilo, da je Emanuel skozi moj popek opazoval, kdo se skriva v trebuščku. In povsem suvereno pristavil:
“Mami, fantek je. Lulčka vidim!”
Potem si je, ob vprašanjih zunanjih ljudi premislil, ko so ga spraševali, ali bo imel sestrico ali bratca. Kar naravnost je povedal: “Sestrico.”
Kar sem si sama razložila, da naš fant ve, kaj pomeni imeti sestrico, ne pa, kaj pomeni imeti bratca. Potem ga je eden od starejših bratrancev, ki veliko bolj pozna izkušnjo “imeti veliko bratov” prepričeval, da je bolje imeti bratca, ker ga lahko učiš kaskadirati s kolesom. Tako je Emanuel ponovno spremenil mnenje in ob mojem vse bolj izbočenem popku napovedoval, da bomo imeli fantka. 🙂
ali bo otroček tokrat rojen ob pravem času?
Na prvem pregledu me zdravnica, vesela, da sem ponovno pri njej s tako radostno novico, ni prav nič spraševala. Kar naravnost je po ultrazvoku določila predvideni datum poroda: “15. avgust …”
“Oo, kako lep dan,” nisem mogla, da se ne bi raznežila.
“Kajne … Prav na Marijino vnebovzetje …” se je nasmehnila zdravnica, ko je izpolnjevala materinsko knjižico.
“No, saj tudi če bo dan kasneje. Na godovni dan svetega Roka. Tega v ‘korona času’ kar precej cukamo za rokav,” sem pristavila.
“Kaj res?” me je pogledala zdravnica.
V pojasnilo sem dodala, da je sv. Rok priprošnjik zoper kužne bolezni. 🙂
Predvideni datum poroda je bil torej tako idealen, da so mnogi govorili, da bo mogoče pa le Marija. – Prav tako sem se sama resnično pripravljala da, glede na to, da zdravnica ni preračunavala ob mojem ciklusu, tokrat pa res lahko rodim …
… ob roku
To je mogoče razumeti tako ali drugače. Po stari navadi bratca in sestrice, ki sta po zdravniškem mnenju prištevala dneve, ko smo ju pričakovali, tudi tokrat ni bilo nobene izjeme. Kar je moj mož ubesedil nekako tako:
“Če se otroček ni rodil na rok in tudi ne na svetega Roka upam, da boš rodila vsaj ob možu Roku.”
Dan ali dva, preden sem zares rodila, sem se pozanimala, kako je z očeti spremljevalci pri porodu v ‘korona časih’. Pomirjalo me je dejstvo, da je mož zdrav in zadostuje hitri test, ki ga opravijo kar v porodnišnici. Poleg dveh otrok in obilici dela sem, kot sicer prvič in drugič, imela tretjič malo manj časa, da bi razmišljala, kaj bi lahko bilo drugače … Zavedala pa sem se čisto človeške modrosti moje mami …
“prvič je najlažje …
… ker ne veš natančno, kaj te čaka,” mi je že v prvi nosečnosti zatrdila moja mami po izkušnji petih porodov.
Pa ni bila edina. Z marsikatero mamico večih otrok smo prav tako govorile o tem tako človeškem strahu bližajočega se poroda. Ko sem sama še zmogla govorit o strahu, sem se zavedala, da porod še ni tik pred vrati.
V tretji nosečnosti sem torej malo razmišljala in veliko bolj izročala v Božje roke. Naj namreč On, ki je Življenje začel in “tkal otroka v mojem telesu” (prim. Ps 139,13), to delo tudi dokonča.
neverjetna hitrost …
… ob pravem času. Malo v hecu in morda malce preroško sem rekla moževemu očetu, da bi se danes pa najbrž znalo kaj začet … Namreč prav tako, kakor je bilo to pri drugem porodu, je bil Rokov oče dežuren za varstvo v primeru, da bova z možem mogla v porodnišnico. Mama je namreč v skrbi za delo na vikendu, odšla od doma. Drugič. Pa tudi tretjič …
Dan, preden sem rodila, sem si še nekoliko odpočila, da bi ob morebitnem nočnem dogajanju imela dovolj moči za porajanje novega Življenja. Teh mi je pri izkušnji drugega poroda ravno na koncu primanjkovalo.
Otroček je bil zelo hiter. Namreč v primerjavi s predhodnima porodoma.
Uresničila se mi je želja, da se je porod odvijal v nočnih urah. Urah modroslovcev – kakor jim pravim sama.
Popadki so bili redni, ne prešibki in še ne premočni. Pripravila sem še kupčka z oblačilci za otroka in zbudila moža. Ta je bil tako hitro urejen, zbudil dežurnega ata in še navrgel: “No, ženka, a se ne boš oblekla?”
Najbrž sem ga rahlo srepo prebodla s pogledom: “Počakaj, ravno popadek je …”
Potem sva sedla v avto in se po praznih cestah sredi noči odpeljala v porodnišnico. Po poti sva, s premori med popadki, še zmolila za srečno pot in blagoslov poroda.
Med potjo je Rok v šali še malo razbremenil vedno bolj boleče vzdušje: “Pri Emanuelu sva še normalno molila med popadki, kajne draga?”
Najbrž sem ga, stokajoča v popadkih, ponovno nekoliko cinično pogledala … Potem sva se pofočkala na urgentnem centru in odšla proti porodnem bloku.
Ob priklopu na že znani kardiotokogram (CTG), ki beleži otrokov srčni utrip in mamine popadke ter pregledu babice, se je ta nasmehnila rekoč: “Porodne poti so super pripravljene. Bom kar pripravila porodno sobo, da nas otroček ne prehiti …”
Res je, da sem bila že tretjič v porodnišnici in je po napovedi mnogih, vsak naslednji otroček hitrejši. Ampak pri meni … No ja …
“Kaj?! …
… Čisto zares sem KAR rodila?!” nekako tako sem kleče, nejeverno zrla v obrazek deklice in pogledovala proti možu. – Brez dolgega poroda in napornih umetnih popadkov!
V tretje se mi je prvič zgodilo, da po porodu nisem mogla zaspat. V čudenju, da sem tako hitro rodila …
Babica se je nasmehnila proti nama rekoč: “No, četrtič bo pa že ati babica …”
Mož se je nasmehnil: “Upam, da bova prišla do porodnišnice …”
V moji glavi pa so odmevale njegove besede: “Tinka, samo ne doma in ne v avtu …” 🙂
Dobro uro in pol po prihodu v porodnišnico je zajokala in se predstavila:
“Ruta sem …” (Rut 3,9)
V nama pa je odmevalo:
“Blagoslovljena bodi od GOSPODA, moja hči!” (Rut 3,10)
blagoslovljena
Tako je pisalo na puloverju, ki mi ga je lansko zimo v peharju pustil sv. Miklavž. Kakor bi vedel, da pod mojim srcem že raste sad z Nebeške poličke. Nekje pod napisom pa je bil skoraj neopazen svetopisemski citat iz Rutine knjige, po kateri sva poimenovala našo tretjerojenko.
Blagoslovljena z neverjetno hitro in čudovito porodno izkušnjo sem hvalila GOSPODA, ker naju je z možem popeljal nad vse najine predstave. Tako neverjetno, da sva nekaj dni potrebovala, da sva ozavestila resničnost čudeža trejega poroda.
Ruta je bila naravnost preroško rojena ob pravem času. Zvečer sem zaspala z mislijo, da odhaja dan, ko sem tretjič rodila. Naslednji dan pa smo v dnevni Božji besedi že prebirali (ali poslušali) o Ruti, krepostni svetopisemski ženi, prababici kralja Davida.
—
Foto: družinski arhiv (Prve besede, ki sem jih izrekla ob tem pogledu: “Kaj?! Kar rodila sem?? A že???”) 🙂