Maturantska četvorka, maturantski plesi … In nenazadnje matura, ki ji pravimo zrelostni izpit. Po slabih osmih letih, ko sem bila sama na pragu mature, sta tokrat na vrsti te štafete moja najstarejša nečaka. In v mislih z njima, se je v meni ponovno zbudil spomin na čas, ko sem bila sama na tem mestu. Nekako brez dvoma, da mi ne bi uspelo, sem se kljub vsemu pripravljala nanjo približno pol leta prej. In priznam, da me je včasih pošteno stiskalo ob misli na maturo. Nekoliko bolj v začetku koledarskega maturitetnega leta kakor takrat, ko je bila slednja vse bližje. Mogoče tudi zato, ker sem čutila podporo najbližjih. Med njimi tudi atija, ki me je nekoč spodbudil z besedami:
“Če bi šel danes pisat slovenščino na maturi, bi zagotovo znal več kot pol …” 🙂
Predvidevam, da sem se ob tej izjavi najbrž prav prisrčno nasmehnila, saj je bil moj ati preprost čevljarski mojster, ki je velikokrat kar zmrznil ob mojih šolskih vprašanjih. Priznati pa je treba, da je bila želja zagotovo dobronamerna, saj me je vsaj za nekaj časa odvrnil od skrbi.
5 razlogov za nepozaben čas mature
V letu, ko sem zaključila še zadnja formalna izobraževanja lahko rečem, da je bilo prav maturitetno leto eno izmed najlepših. In sicer iz več vidikov:
- Maturitetno leto je navadno leto številnih prelomnic; ko z rednim napredovanjem v šolskem sistemu večina maturantov prestopi prag polnoletnosti. Pri večini to s seboj prinese tudi čas, ko opravijo vozniški izpit, postanejo pred državo popolnoma odgovorni, pridobijo volilno pravico, mnogim se odpre svet v študijske vode ali celo delo in tudi finančno samostojnost.
- Organizacija in izkoriščen čas; lahko s seboj potegneta mnoge lepe spomine na maturo. Sama sem v tistem letu videla življenje v cilju določenega dometa, ki me je motiviral. Namreč jasna želja po študiju, v odprtosti za življenjske izzive ter opravljanje maturitetnih izpitov v prvem roku. Organizacija časa za študij mi je omogočila, da sem v urnik umestila tudi čas za nabiranje fizične kondicije ter tudi osebnostno in duhovno rast. Ni namreč vse v sedenju za knjigami in lastnih močeh. 🙂
- Leto praznovanja; se lahko za maturante začne že leto prej. Namreč z običajnimi, množičnimi maturantskimi izleti, navadno v Španijo ali Grčijo. Sama nisem ravno tip take žurerke, ki bi pristala na to, da organizacije, ki peljejo številne maturante na tovrstne izlete, s seboj vzamejo praktično celotno slovensko delegacijo. Od glasbenikov, animatorjev do številnih avtobusov slovenskih mladcev, kjer se ob vrnitvi le peščica spomni kakšne značilnosti dežele, v kateri so v glavnem žurali. Praznovanje, ki je nekoliko na bolj gala nivoju pa je maturantski ples. Odprt ne le za mlade, ampak tudi za njihove najbližje. To sicer zopet sovpada s časom, preden maturantje sploh vedo, ali bodo uspešno opravili maturo, a kljub vsemu pridobijo še nekaj ostalega znanja (občutek slovesnosti, odraslosti in vsaj malo znanja standardnih plesov, ki jih sama umeščam med splošno razglednost). 🙂
- Moje praznovanje ali malo drugačen maturantski izlet; Španijo sem sama v tretjem letniku srednje šole “prešpricala”. Ker mi, kakor sem že omenila, tovrstno žuranje ni blizu ali ni v poseben izziv. A Španije vseeno nisem zamudila. In to ravno pravi čas. Po tem, ko sem uspešno opravila maturo in uživala dolgo, vroče poletje. Namreč tudi v Španiji na Svetovnem dnevu mladih, kjer sem imela priložnost poleg španske kulture, izkusiti še srečanje z ostalimi mladimi iz vsega sveta.
- Pika gor ali dol; nekako tako je bilo ob mojem maturitetnem zaključku, ko so na dan pricurljali rezultati. Matura je včasih mala loterija. Pri marsikateremu dijaku se lahko zgodi, da ne sluti zlate mature, pa jo osvoji. Pri meni je bilo nekoliko drugače. Maturo sem želela opraviti čim bolj uspešno in oditi na študij. Ne glede na to, ali me bo ob koncu čakalo zlato. In tako se je tudi izkazalo. Za eno samo piko sem zlato zgrešila. A me ni posebno prizadelo. Tudi zviševati nisem imela namena (čeprav je na to računal marsikateri profesor), ker sem se pač veselila brezskrbnega dolgega vročega poletja. V veselju, da sem neglede na zgrešeno piko prišla do svojega prvega poklica, smo še z nekaj sošolci zaključili podelitveno slovesnost: “Poklic smo osvojili, ne glede na rezultate se torej čim prej vrnimo tam, kjer je naše mesto – med otroke!”
In po osmih letih nas bore malo ljudi vpraša, ali smo na maturi osvojili zlato. Bolj kot z besedami, nas opazujejo v naših vsakodnevnih dejanjih, koliko dobrega naredimo s pridobljenim znanjem. 🙂
—
Vir fotografije: itravelholidays.co.uk