Tako je z besedami “Gospod je moj Bog” molila tudi svetopisemska žena Rahaba. Slednja je bila Rutina druga tašča, ki je prav tako omenjena v Jezusovem rodovniku (Mt 1,1-17). Molitev, ki sicer ni zapisana v knjigi vseh knjig, temveč v romanu Dragulj v pesku, pisateljice Tesse Afshar. Ta me je namreč naravnost osvojila že s svojim romanom Na polju milosti, kjer je predstavila Rutino zgodbo. Roman o Rahabi sem začela prebirati v času Rutine porodniške. Z branjem pa sem zaključila dan pred Elijevim rojstvom.
Ko se podrejo vsa predvidevanja …
“Tako, danes se ‘madam’ zdravnica poslavlja za naslednjih šest tednov …” se je z nasmehom poslovila moja ginekologinja še na zadnjem pregledu, tik pred predvidenim datumom poroda.
Tista ‘madam’ namreč v našem družinskem besednjaku ostaja za vse zdravnice. Posebej prisrčno, ko to slišimo iz otroških ust. 🙂
V roke sem dobila materinsko knjižico in izdano napotnico za porodnišnico, v kolikor bi otroček zamujal. No, na to sem že skoraj računala …
… a ne tako dolgo …
To, da naši otroci zamujajo, ni prav nič novega. S tem smo pravzaprav že vsi pomirjeni. Nekako tudi osebje, ki spremlja moje nosečnosti. A kakor se je izkazalo do sedaj, so sicer VSI ZAMUJALI, vsak naslednji malo manj. Po izkušnji obiska in pregleda v porodnišnici (v drugi in tretji nosečnosti pri dekletih), ko so zdravnice potrdile pripravljene in zmehčane porodne poti ter še nekoliko razmaknile plodove ovoje. To je vzpodbudilo naraven potek poroda in smo bili običajno še isto noč v porodnišnici ter spoznali naše otročke. V pripravi na četrti porod pa …
V prvi polovici aprila smo bili vabljeni na sveto birmo moževega nečaka. Pa sem se v zahvali za vabilo, birmancu sama v naprej opravičila, da bomo najbrž v delni zasedbi. Namreč popolnoma prepričana, da bom v prvi polovici meseca zagotovo že rodila. Birmanec je s svojo mami stavil, da bodo obveljale moje besede. Njegova mami pa je bila prepričana, da bomo na praznovanju v polni zasedbi, in da bom sama še v enem kosu.
“Bog živi vas Slovenke …”
Je na praznovanju zadonela iz ust povabljenih tudi naša himna.
Nekje med vrsticami je birmančev dedek še zaklical: “Tina, ta je zate!”
Mimogrede me je kdaj kdo vprašal, če že veva, ali bo deklica ali deček. Pa tega tudi tokrat nisva vedela. Potem nadalje še kdo vpraša, kaj pravijo najini občutki. In v tistem delčku, ko “naj sinov zarod nov …” sem čisto potiho pomislila, da bo mogoče pa prav zares deček.
Kaj pa če bo …
“… punca. Te me zmeraj spravijo v stisko. Kako ji bo ime?” je pogosto pred porodom rekel Rok.
Veliko je lepih imen. Svetopisemskih. Klasičnih (ta so v sorodstvu pogosto že zasedena). Nenavadnih. Močnih. Pomenonosnih (ali pa tudi ne). Eksotičnih – tako pogosto označi moj mož svetopisemska imena, ki so všeč meni. Za dečka sva bila soglasna. Rok je imel že zelo domišljeno uganko, ki jo lahko najdeš TUKAJ. Kaj pa, če bo deklica?
Po predhodni izkušnji spontanega splava sem se veselila živega in zdravega otročka. V srcu sem Emanuelu iskreno privoščila bratca, ki si ga je tako želel.
Čeprav je v tednih pred porodom v molitvi pogosto dejal: “Hvaležen sem za našega dojenčka … Ali pa dojenčico …”
V tednu po predvidenem datumu poroda sva z možem na dva do tri dni hodila na preglede v porodnišnico. Kolikor naju je to z vsakim nadaljnjim pregledom bolj spravljalo ob živce, ker se je podiralo tudi najino predvidevanje, je bil to pravzaprav najin posvečeni čas. Dragocen skupni čas vožnje, ki sva ga namenila molitvi in pogovoru o najinih doživljanjih.
Otročku je kazalo, da mu pod mojim srcem prav nič ne manjka. CTG (kardiotokogram) in ultrazvok sta vedno kazala, da je vse v redu. Prav tako moje zdravstveno stanje. Razmik plodovih ovojev tokrat ni bil prav uspešen. In na tiho sem spet pomislila, da najbrž bo pa deček, ker se tako zelo drži mame. 🙂
Enajsti dan po predvidenem datumu poroda pa so me vseeno obdržali na oddelku. Otrok je bil rekorder. Nobeden prej še ni toliko zamujal. Bila sem v sobi še z dvema mamicama, ki sta tisti dan z novorojenčkoma zapustili porodnišnico. Tisti popoldan in večer sem preživela sama v sobi. Tako sem lahko v tišini premišljevala, počivala, molila in do konca prebrala meni ljubi roman o Rahabi.
“Gospod je naš Bog …”
V knjigi se pogosto pojavljajo tudi molitve, ko se nastopajoči liki pogovarjajo z Bogom. In ena od tistih zadnjih proti koncu romana in zame prvih, ki sem jih po dolgem času spet brala v tej knjigi je bila Rahabina molitev: “Poslušaj Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini.”
Po tem sem za trenutek zaprla roman, potočila kakšno solzo in ob pogledu na trebuh sama pri sebi rekla: “To so preroške besede. Mislim, da si deček – Elija.”
Tudi ponoči sem bila v sobi sama. Tišina in počitek sta mi dobro dela. Prebiranje romana in Božje besede pa so hranile mojo dušo in duha ter me v globini napolnjevale z mirom in zaupanjem na bližajoči se porod. Čeprav je tokrat kazalo, da se najbrž ne bo začel spontano.
“Dobro jutro, danes bova po posvetu z zdravnico, šli kar v porodni blok,” me je zjutraj pozdravila babica.
Zaupala sem. Se še malo šalila v ugibanju po spolu otroka. Nakar mi babica reče: “Greva v porodno sobo 1. Ta ima svojo kopalnico …”
V vseh ugibanjih sem se nasmehnila in rekla: “Poznam porodno sobo 1. Tam rodim fantke …”
Poklicala sem še moža in mu povedala, da sem v porodnem bloku in v kateri porodni sobi.
Ko je Rok v jutranjih procedurah to razkril otrokom, je Emanuel v znak navdušenja vzdignil roke k višku in vzkliknil: “Punci, sta slišali? Mami je šla v porodno sobo 1! Fanta bomo imeli!”
Pričakovala sem moža. Pričakovala sem, kaj bo rekla zdravnica …
“Gospa, pojeste zajtrk. Rodite. Potem pa na naslednji obrok,” se je nasmehnila zdravnica.
Malo sarkastično sem se nasmehnila. Rok pa: “Do katerega obroka?” 🙂
V glavi mi ponovno odzvanja misel na moje dolge porode.
Zagotovo … hiter porod …
Misel na to mi je bila v veliko vzpodbudo. Pravzaprav, ker je bil to že četrti porod. Čeprav nekako kar nisem želela računat na to. Ker je namreč vsa najina računica že padla v vodo.
A ko se je začelo odvijat in so bili popadki že precej močni sem, tako kot pri Ruti pomislila, pa saj ni možno …
“Ne morem več. Pritisnit moram …” sem v porodnih bolečinah rekla babici.
“Še malo počakajte, da vidiva, kako se matrenično ustje odpira med popadki,” mi je rekla mlada študentka babištva.
V sobo je pristopila babica iz ozadja, ki je slišala moje besede in rekla: “Ta pritisk je spontan. To je četrti porod …”
Želela sem še zamenjati polažaj iz boka na kolena, ker imam zelo dobro izkušnjo tretjega poroda. Pa je babica rekla, naj ostanem na boku in me poleg moža zelo vzpodbujala. Popadki so bili močni, porod je bil na vrhuncu … Naenkrat sem med tolaženjem, vzpodbujanjem in vsem skupaj slišala: “Glavica je zunaj. Lahko jo pobožate …”
“Kaaaj?!” mi je odzvanjalo v glavi.
To sta bila namreč DVA močna popadka za porod glavice. V spominu sem jih imela vsaj štiri do pet. Olajšano sem si oddahnila, da sem praktično pri koncu. Samo še dva do tri popadke in je to to.
V naslednjem popadku smo spoznali – ELIJA!
Med čestitkami, ki so prve prišle s strani navzočega osebja, je babica iz ozadja še dodala: “Oprostite gospa, ker na koncu nismo upoštevali vaših želja po spremembi porodnega položaja. Otrokov srčni utrip se je izenačil z vašim. Nismo si upali tvegat …”
Resnično – GOSPOD je NAŠ BOG!
V tihem zaupanju sem se zahvalila za pomoč in še dodala: “Res je bil hiter porod. To je edino predvidevanje, ki je zares obveljalo. V resnici si na to nisem upala pomislit.” 🙂
“Ko sem slišala glasove iz porodne sobe sem vedela, da je do sklepa poroda samo še dobrih 15 minut,” je mojim besedam svoje misli še dodala izkušena babica.
Hvaležna za še eno porodno izkušnjo, sem se res nasmehnila meritvam, ki so jih opravili pri Eliju. To je naš težko-kategornik! Najdaljši, najtežji in z največjo glavo. Pa še rekorder v zamujanju. Skratka dokaz, da je Gospod naš Bog, kar pomeni njegovo ime. In ne naša matematika. 🙂