Omotično vrtoglava zaradi visoke vročine, sem sedela pred laboratorijem v zdravstvenem domu in čakala izvide. Že dolgo v čakalnicah zdravstvenih domov in drugje pogrešam žuborenje človeških glasov, pogovora med ostalimi čakajočimi. Komajda kdo pozdravi. Odzravi še, če voščiš besedo. Potem pa na dan pogosto privre socialna stiska, ali bolje rečeno stiska pomanjkanja socialnih veščin, ki jo tako elegantno danes rešujejo mobilne naprave. Kjer lahko ožjemu ali širšemu svetu sporočiš, da si bolan …
A sama še vedno raje kot to, opazujem … Že že navadno na kratko možu sporočim, kako in kaj je z menoj, a poskušam biti kratka. Posebno, če so v istem prostoru z menoj drugi ljudje. Pa včasih, kljub izjemni redkosti, le dobim sogovornika. Navadno bolj v zrelih letih. In tako je bilo tudi tokrat …
V veliki čakalnici se premakne urni kazalec. Kar v nemi tišini težko ubeži še tako slabemu sluhu. Gospod, sedeč poleg mene vpraša: »A je to ura?«
Nasmehnem se: »Da, stara ura v prenovljenem zdravstvenem domu. Nekaj mora ostati za seme …« Tako sva preko vzpostavljenega stika nadaljevala pogovor, kolikor nama je dopuščal skupni čas čakanja. Spregovoriva nekaj besed tudi o temperaturnih spremembah in temu neznosnemu gibanju bacilov in sezonskih boleznih …
Pa gospod zrelih let nadaljuje: »Nekoč sem prijateljevo ženo, vzgojiteljico po poklicu, vprašal o sezonskih boleznih, bolniškah in vrtcu, kjer se izmenjujejo bolezni imunskih sistemov otrok v izgradnji … Vprašal sem jo, ali je veliko bolna? – In je vedro odgovorila: ‘Ne. Ker se zelo malo jezim.« – V tišini poslušam modrost in mož nadaljuje: »Vidite, kako veliko je v človekovi glavi.«
Samo prikimam … Navdušena in z občudujočimi očmi. In še vedno odmeva … – Kako veliko je v človekovi glavi … – In odmevam … Kako obremenjujoča je jeza, ki traja. Ki je je preveč. Ali ki je prepogosta. Ali mogoče včasih kar tako (iz dolgčasa, iz jamranja, iz navade) …
Trije vidiki jeze
- Jeza kot obramba – jeza kot taka na lestvici čustvenega razpona zaseda mesto pri negativnih čustvih. A je pri tem potrebno poudariti, da kar je označeno kot negativno, še ne pomeni nujno slabo. Jeza je namreč kot čustvo, ki se pojavi v afektu, ko se človek počuti ogrožen, dobra. Zavaruje ga v neposrednem krivičnem dogodku. Je pa lahko obremenjujoča, v kolikor traja in posameznik ostaja v tej jezi, ki zakriva tudi ostala čustva, nerazumljen.
- Jeza »iz navade« – v to kategorijo uvrščam predvsem tisto, čemur po domače rečemo jamranje in ga zelo pogosto pripišemo Slovencem. Ko mogoče jeza včasih niti nima več oblike čustvenega vzburjenja, ampak privzame tisto otožno, žalostno, melanholično podobo. Ne rečem, da kdor (po)toži čez to ali ono, nima razloga za jamranje. A zdi se mi, da se vzroki za to vse prevečkrat izgubijo, posamezniki ne naletijo na ušesa, ki bi jih zares slišala in posledično zapadejo v otožnost, ki je tako zelo obremenjujoča. In če želimo sami narediti kaj na tem, se moramo včasih pošteno razjeziti.
- Jeza, ki premakne na bolje – včasih je torej jeza točka, ki lahko posamezniku osebno predstavlja premik na bolje. Predstavlja spremembo; zanj in tudi v drugih odnosih. Njena vloga je otresanje nemoči in občutka, da se »itak ne da nič spremeniti«. In to je navadno tisto, čemur pravimo začeti pri sebi.
Zdi se, da kot človeška bitja radi urejamo svet, ki nas obkroža. Pa naj bo to dom, odnosi, moralne drže … Radi, kakor po domače rečemo, popredalčkamo stvari. Ker se tako bolje znajdemo in se nenazadnje tudi bolje počutimo. A včasih je preprosto potrebno stopiti izven urejene, varne škatlice in na stvari pogledati tudi z drugega vidika. Tako jeza ne dobi samo svojega mesta s pozitivne plati, ampak zrastemo tudi v sočutju in razumevanju do sebe in bližnjega. Tako je torej »sprememba začimba življenja« (W. Cowper).