Dober mesec dni nazaj so se ponovno dopolnili dnevi. Čeprav je zdravniška matematika prištela že osmi dan po predvidenem datumu poroda. Po prebedeni noči sva z možem od blizu spoznala našo novo družinsko članico in jo poimenovala Eva, kar pomeni“mati vseh živih” (1 Mz 3,20).
8 – število polnosti
Tokrat so se očitno res dopolnili dnevi. Število osem namreč predstavlja polnost. Tisto, kar nas čaka po “sedmem dnevu”. Dopolnitev. Izpolnitev. Ali, kakor navadno rečem sama – “to smo čakali” …
… in dočakali
V tednu po roku sem bila še trikrat na pregledu pri svoji zdravnici. Zadnjič pred napotitvijo v porodnišnico, ko sem se pojavila na vratih že znane ambulante, je sestra ob namestitvi elektrod za CTG (kardiotokogram) z nasmehom dejala: “Gospa Tina, vas ne bom več naročila, saj me čisto preveč resno jemljete in se vedno vrnete nazaj.” 🙂
Teden dni po predvidenem datumu poroda pa sem se ponovno (tako kot v prvi nosečnosti) znašla na pregledu v porodnišnici. Tokrat sva se z možem že kar takoj odpravila na Jesenice, kjer sem rodila tudi Emanuela. In z lepo porodno izkušnjo sva se ponovno vrnila tudi tokrat.
Pri opravljenem ultrazvoku so, zaradi zmanjšane količine plodovnice ocenili, da je najbolje, da se čimprej ponovno vrnem. Sicer pa da naj se vse še čim bolj odvija v domačem okolju. Zato me tudi niso kar obdržali in me poslali na oddelek. Po nadaljnjih pregledih je tudi kazalo, da se že samo telo v dobršni meri pripravlja na skorajšnji prihod novega življenja. – In da gre, kakor je to poimenoval moj mož, posteljica v kateri je rasel otroček, počasi “v penzijo”. 🙂
V zaupanju sem v slovo in z nasmehom na obrazu osebju še dejala: “Če bo tako kot prvič, potem se vidimo še danes.”
ko se nekaj dogaja …
… in se vedno bolj dogaja. Tako nekako optimistično je bilo čutiti redne popadke na deset minut že v vožnji proti domu. A se v vračanju v času prometne konice resnično nisva želela, da bi se prehitro vrnila. Doma naju je pri moževih starših že čakal Emanuel v pričakovanju prvega rojstnodnevnega praznovanja enega izmed bratrancev. Že ob prihodu domov so se popadki časovno zgostili, njihova moč je tudi postopno naraščala, a po modrosti svakinje, ki pravi, da je najbolje biti čim dlje v domačem okolju, sva v avto posedla še sinka ter se odpravili na praznovanje.
Ne vem natanko, kaj je bolj zanimiv fenomen; biti rojevajoča med nerojevajočimi ali obratno. A neglede na vse bolj pogoste popadke, je bilo prav prijetno v okolju, ki je vse to mirno sprejemalo. Kar ni nič nenavadnega, saj smo vsi prisotni imeli izkušnjo enega, dveh, treh, štirih, petih … porodov. – Tako je nekatere že gnala radovednost, ali bom še tisti dan rodila. Spet drugi so suvereno trdili, da zagotovo ne bom, namreč da “nisem še dovolj na koncu”. – A z občutkom, ki mi ga je narekovalo telo samo, sem odgovarjala: “V porodnišnico se zagotovo vrnem še danes.”
večerne ure – ure modroslovcev
Sama se v večernih urah najbolj umirim. Najlažje premišljujem. Pomirja me že umik dnevnega vrveža. In tako sem si nekako na tiho želela tudi, da bi se porod odvijal v večernih ali celo nočnih urah. Sicer je to nekoliko naporno po celodnevnem dogajanju brez počitka. Vendar se je želja vse bolj in bolj pričela uresničevati.
Emanuel je mirno spal v svoji novi sobici, z možem pa sva kmalu za njim prav tako legla k počitku. No, če temu lahko sploh tako rečem …
Kakor sem se namreč veselila, da pot k skorajšnjemu porajanju novega življenja tako intenzivno napreduje, bi si po svoje želela vsaj 10-minutnega premora med vse bolj intenzivno bolečino popadkov, da bi lahko vsaj malo počivala. A novo življenje je trkalo na vrata tega sveta.
Tako sva po moževem mnenju, pri katerem je bilo tudi spanje bolj podobno počitku, odnesla elektronsko varuško njegovemu očetu, se usedla v avto in še pred polnočjo bila na Jesenicah. – Tako kot sem še isti dan napovedala zdravstvenemu osebju.
čudeži drugega rojstva
Z izkušnjo čudovitega prvega poroda, sem si kljub vsemu upala razmišljati, kaj je lahko drugič drugače. Navkljub naštevanju številnih možnih drugačnosti, sem ostajala na trdnih tleh, da bo čudež že to, če se karkoli od naštetih predvidevanj uresniči. In, kakor vedno, Gospod poskrbi …
- Hitreje, kot prvič; nisem rodila pred rokom (kar bi me iskreno res presenetilo), sem pa rodila hitreje.
- Takojšnji vstop v porodni blok; Emanuela sem zaradi odtekanja plodovnice ves vikend pričakovala še na oddelku, s hojo po stopnicah iz tretjega nadstropja pa vse do kletnih prostorov in številnih postankov v bolnišnični kapeli. Tokrat pa je bilo že skoraj filmsko. Ob prihodu v tretje nadstropje sredi noči, je v avli med oddelkom in porodnim blokom na nas že čakala babica. In od vstopa do poroda iz porodnega bloka nisem izstopila. Juhej! 🙂
- Naravni (moji) popadki; v drugo je moje telo naredilo veliko delo. Tveganja za infekcijo ni bilo, saj mi tokrat plodovnica ni odtekla, tako da je imelo telo čas, da je pripravljalo porodne poti v svojem tempu. Porodne poti so bile tokrat (za razliko od prvega poroda) pripravljene samo z mojimi popadki. Nekaj umetnih sem tokrat dobila povsem na koncu, saj mi je zaradi utrujenosti zmanjkovalo moči. – A je šlo. Na koncu v zares navijaškem vzdušju. 🙂
Z gotovostjo lahko rečem, da je bil drugi porod bolj naraven. Predvsem zahvaljuječ telesu, ki je z lastnimi popadki tokrat povsem samo pripravilo porodne poti. – Hkrati pa lahko tokrat odgovorim tudi na vprašanja žena, ko so me spraševale po bolečini lastnih in umetnih popadkov. Prvič sem namreč težko primerjala. Tudi primerljivosti bolečine se v drugo ne spomnim. Lahko samo rečem, da sem bila po Evinem porodu manj utrujena. Kar kaže na prizanesljivost lastnih popadkov, ki se ravnajo po telesu, ki ga pripravljajo na zmago Življenja.
—
Foto: družinski arhiv