Skozi veliki teden do velike noči in preko velikonočnega ponedeljka, smo v velikonočni osmini prišli tudi do nedelje Božjega usmiljenja. Ali bolj znane bele nedelje. Ta ima v najinem življenju kar ključno vlogo. Saj je pred natanko petimi leti (ali 60. meseci) določila tisti …
kronos in kairos
Bilo je nekaj let pred najino poroko, ko sva, sprehajajoč po domači belokranjski pešpoti, sanjala o poročnem dnevu. Tam nekoč ko …
Misel na poročne sanje je najbrž nekoliko bolj prirojena nežnejšemu spolu. Z vsem občutkom za lepo, za odnose, nenazadnje z mislijo, da pa le obstaja nekje naš srčni princ, ki nas bo ljubil in spoštoval. – A tudi pri fantih ni za posploševati. Le da so morda poročne odločitve nekoliko bolj pragmatične narave. O bližini v letih in kraju bivanja, o telesni bližini, in če se ujame pravi vlak in pravo priložnost, so se tudi fantje še kako pripravljeni poročiti. In kaj je tisti pravi vlak? – Na to mi je že pred leti odgovoril eden izmed sošolcev na šoli za zakon:
“Fant se je še kako pripravljen poročiti takrat, ko je še zeloo zaljubljen. – Punce, ne spreglejte ‘voznega reda’.” 🙂
O tem, da zares drži, si lahko utrinek z najinih začetkov preberete TUKAJ.
“Kdaj bi se poročila, Tinka?” me je ves zatreskan vprašal Rok.
“Hmm … Ne vem. Najbrž leta 2016. Enkrat maja. Ker je maj pač Marijin mesec …” sem odgovorila rahlo zmedena.
“A veš, kdaj bi se pa jst?” ni mogel zaključiti moj fant.
Mislim, da nisem imela časa odgovorit, ker je Rok nadaljeval: “ČIM PREJ …” 🙂
O tem, kako močno je zaljubljen, ni bilo dvoma. Nato je že v zelo izdelanem in argumentiranem (utemeljenem) teološkem jeziku še pojasnil, da bi se poročil na belo soboto (prva sobota po veliki noči). – Ni me rabil dolgo prepričevati, ker me je že TAKOJ prepričal. 🙂
Kasneje sva tudi ugotovila, da bela sobota (ki nastopi pred belo nedeljo) ni bila ravno naključje. Belo nedeljo je kot nedeljo Božjega usmiljneja uvedel (sedaj že sveti) papež Janez Pavel II. Ki sva ga na najini skupni poti kaj hitro vzela za svojega patrona.
Ob prvi priložnosti sem po-googlala, kdaj v prihajajočih letih nastopi velika noč. 2014 – idelano, a prekmalu. 2015 – no ja … 2016 – prezgodaj, bi znalo biti še hladno. 2017 – idealno, a predaleč.
V vsej zaljubljenosti se je Rok želel poročiti že leta 2014. Sama sem bila bolj za leto 2016. No, pa sva prišla do kompromisa. Bela sobota 2015, v Beli krajini med belimi brezami z nevesto v belem. 🙂
KRONOS in KAIROS sta bila torej dva vidika časa. Kronos je predstavljal datumsko določitev. In kairos, ki s teološkega vidika pomeni polnost oziroma dopolnitev časov – ali po domače – ujeti pravi vlak.
Če torej v googlu lahko najdem pravi kronos, je vozni red kairosa zapisan od znotraj. V srcu, kjer spregovori On, ki je “v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka” (Ef 2,15).
“kdaj je pravi čas?”
Me je nekoč med generalnim čiščenjem pri študentskem delu vprašalo neko dekle.
“Ko imaš za to minimalne možnosti!”
Nisem oklevala v dolgovezenju. Sem pa svoj odgovor vsekakor utemeljila. In sicer nekako tako:
- Mlad, neobremenjen z zunanjostjo – osredotočen na bistveno; navdihuje me modrost starih, da moreš (če imaš seveda možnost – primernega sopotnika) biti za poroko “še malo mlad in neumen”, ker pač takrat narediš tudi kakšno pametno in ne povsem preračunljivo potezo. Sama ta čas umeščam nekje med 20. in 30. leta. Ali pač čas študentskega obdobja. Kot študent imaš namreč velikoo časa, s katerim v veliki večini razpolagaš sam. Pa še ravno prav si obremenjen z zunanjostjo (materialnim) in običajno takoo zatreskan, da si še kako idealno ‘gnetljiv’ za oblikovanje bistvenih življenjskih vsebin. Namreč k postavljanju življenjskih temeljev; zakona in družine.
- Najino PRVO gnezdece; na misel mi prihaja zgovorna pripoved poročenega (voditeljskega) para v pripravi na zakon, ki sta dejala nekako tako: “Včasih se sprašujeva, kje tiči recept za srečo. Imava drug drugega, otroke, hišo z dvema kopalnicama in obilo prostora. Pa imava včasih občutek, da nama še kar nekaj manjka. – Nato se po tolikih letih zakona ozreva na vas, pare v pripravi na zakon, kjer boste morda nekateri posodo pomivali kar v kopalnici. A ste tako goreči. In tako srečni.” – Najina sreča torej ni odvisna od velikega stanovanja in dveh kopalnic. Ampak od zrenja v Gospoda in truda za srečo najinega odnosa. A bolj kot postajava eno, bolj se ljubezen materializira. Zato morava poskrbeti tudi za prvo gnezdece. Pa četudi samo na nekaj kvadratih. – Nama so ga tako ljubeznivo prispevali moževi starši. Kaj bi še odlagala s poroko. 🙂
- Minimalni prihodki, s katerimi sva lahko začela; bila sem študentka, Rok pa je bil kratek čas na sončni upravi (zavodu za zaposlovanje). V najinih začetkih je bil torej edini redni dohodek moja štipendija in študentsko delo. Plus nekaj prihrankov. Toliko, da sva lahko pokrivala stroške bivanja in solidno živela. A imela sva drug drugega. Na to se, kakor koli obrneš, ne sme nikoli pozabiti. 🙂
- Jekleni konjiček, da sva lahko raziskovala; sama sem mnenja, da to ni najbolj nujna stvar. Je pa vsekakor zelo uporabna. Še vedno ga imava. Po petih letih zakona in dveh otrokih. Star skoraj 20 let, z več kot 400.000 prevoženimi kilometri. Ako Bog da, ga bomo še vozili. Vsaj do še kakšne družinske razširitve. Da bo za naprej tudi poskrbljeno, se ne bojiva. Tako kot vedno. 🙂
Zato se ne bojte zakona. Če ne v teh časih karantene, pa kasneje. Lahko pa se sedaj dodobra pripravite. Če ne na kronos, pa vsaj na kairos, ki pride.
O tem, kakšen pomen in težo nosi praznovanje poročnega dne pa drugič …
—
Foto: Matevž Cerar
3 Komentarji. Leave new
[…] o nama, najinih začetkih, izzivih, preizkušnjah in skušnjavah, ki sva jih srečevala skozi prvi jubilej najinega […]
[…] To je še posebno razvidno, kako z možem bolj ali manj trikrat v aprilu praznujeva najin poročni kronos in kairos. – Nadanem si praznično oblačilo, skuham kaj novega, morda se preizkusim s kakšnim […]
[…] Ste se kdaj vprašali, kako sva izbrala prav ta dan? Naključje ali ne … Bila je bela sobota. In pred sedmimi leti pač prav 11. april. Kako sva s praznovanji najinih kronoloških in kairoloških obletnic, si lahko preberete TUKAJ. […]