Abraham in novo življenje

Dnevi, ki krožijo okrog 10. v mesecu so že, odkar se z možem poznava, nekako najini. Odstopanja so minimalna … Prav tako 11. junij. Posebno tokrat …

V splošnem se 11. v mesecu spominjava dvojega; nov mesec, ki se prišteje najini dolžini zakona in čudežu, ko sva prvič lahko uzrla obrazek najinega fantka. A tokratni je nekaj zares posebnega … Ker namreč po številu mesecev štejeva natanko abrahama. Namreč 50 mesecev zakona in Emanuelov drugi rojstni dan.

Kaj je v zakonu zares pomembno?

Zelo rada se spominjava poročnega dne. Ni bil popoln, a je bil edinstven in najin. Spominjava se lepih stvari in z nasmeškom tudi tistih malih kiksov. Spominjava se doolgih priprav in preizkušenj, ki so naju v tistem času doletele. A najbolj pomembno je, da ne pozabiva bistvenega:

1. Sprejemanja; v pripravi na tako pomemben korak je ključno, da si bodoča nevesta in ženin ne zamolčita bistvenih stvari, ki jih bosta prinesla v zakon. Nekatere so tiste, ki lahko vplivajo na samo veljavnost sklenjene zakonske zveze. Vse ostalo pa par prekali v rasti odnosa. Najin recept na poti sprejemanja: do poroke nisva živela skupaj, skupni čas (posebno tistih nekaj ur v dnevu) sva najraje izkoristila za dolge sprehode in pogovore, po dobrem letu skupne hoje sva se udeležila šole za zakon, ki sva jo obiskovala dvakrat mesečno vse leto (midva pa sva letnik potem še enkrat ponovila). 🙂
2. Zvestobe v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju; mnogi pari so tudi pred nama trdili, da ni težko ostajati zvest v sreči in zdravju. Posebno če srečna in zdrava vstopiva v najin odnos. A ne samo zato, ker sta lahko nesreča in bolezen del življenja, nosita v sebi tudi marsikaj dobrega. To naju poveže, okrepi, pogosto opominja na bistvene stvari v življenju.
3. Ljubezni in spoštovanja vse dni življenja; o kateri govori že apostol Pavel: “Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve. Zato naj tudi vsak med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža.” (Ef 5,31-33) Kakor apostol Pavel govori o skrivnosti zakona, tako tudi ni univerzalnega recepta, kaj pomeni ljubezen do žene in spoštovanje do moža. Vendar pa smo kljub temu povabljeni, da nam to postane izziv odnosa. Namreč da preko vsakodnevnih izkušenj odkrivava, kdaj se počutiva ljubljeno in spoštovano.

Na kratko: najin odnos se hrani iz poročne obljube in tega, da v zakonu nisva sama. Ne samo zato, ker imava drug drugega, ampak ker sva v svojo sredo povabila Jezusa. Z besedami iz poročnega evangelija: “Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.” (Lk 24,29)

Rodovitnost zakona – tudi v otrokih

V pripravi na zakon sva se prav tako pogovarjala o otrokih in urejanju spočetij. V želji, da bi se najin zakon po poroki udomačil ter da dava prostor privajanju na skupno življenje, sva si želela z otroki počakati kakšno leto. Sicer v odprtosti življenju z uporabo naravnih metod načrtovanja družine. In lahko rečem, da se je izšlo … No, če je to sploh prava beseda. V matematiko plodnih in neplodnih dni sva bila tako prepričana, da sva mislila, da bova po letu dni, ko sva šla na poročno romanje v Sveto deželo, od tam prinesla Emanuela. Ker če že kje, je najbrž v Sveti deželi “Bog z nami” (kar pomeni ime najinega sina).

A najina matematika se ni izšla. In to mi je z nasmehom modro povedala mami že pred poroko: “Veš Tina, matematika ne bo dala otrok,” ko sem ji tako navdušeno govorila o naravni metodi načrtovanja družine.

Še nekaj ciklusov sva računala in preštevala dneve, se spraševala, kaj pa, če otrok v najin zakon ne bo … Trpko, boleče, pogosto prostor, kjer se zdi umik najlažji …

Potem sva opustila matematiko, preštevanje dnevov in nekako zaživela brez tega. Kar bo pa bo … Konec koncev nisva midva tista, ki bi odločala o življenju. Ampak je tu Gospod, na katerega sva v vsej svoji pre-pametnosti pozabila. In takrat so se začele odvijati čudovite stvari …

V prvih letih zakona in preden sem zanosila, je bil najin finančni proračun bolj skromen. Edini reden dohodek je bila moja štipendija, študentsko delo, potem pa sva zalagala še iz prihrankov in nekaj moževih priložnostnih zaslužkov. A sva vseeno hrepenela po novem življenju, ne da bi preračunavala, da si ga mogoče ne moreva privoščiti … A kakor radi rečejo naši južni bratje Hrvatje …

“Kad krene … krene …”

“Ko steče … steče …” Po Božje … Še bolje, kakor v najini preračunljivosti. Preden sem zanosila (in to sva nenazadnje čisto odmislila), sva bila z možem zaposlena. Na isti dan. Ne katerikoli, ampak prav na Rokov godovni dan, 16. avgusta. Na polno sva se vrgla v delo, ki sva ga rada opravljala, v prostem vikendu septembra skočila še na zakonske duhovne vaje in kljub pogovornim temam, osredotočenim na najin odnos, sanjala o otrokih … Ker sva očitno to potrebovala …

Neobremenjena, v zaupanju v Gospoda, začetnika Življenja, se je zdelo vse tako preprosto, ko me je mož vprašal: “Tinka, a bi b’la rada mamica?”

“Da,” sem kar malo zasanjano in brez kančka dvoma odgovorila.

Potem sva se vrnila v najin vsakdan; dom, delo, še nekaj adrenalinskih doživetij, pa zopet še en nov otroček v seriji najinih številnih nečakov … In sva spoznala, da ni “Bog z nami” samo v Sveti deželi. Ampak da je naša Zemlja, na katero je stopil, prav zato ker je nanjo stopil On, vsa sveta. In da je z nama. Ne samo po zakramentu svetega zakona, ampak tudi v rodovitnosti – tudi v otrokih.

Ne najina in ne zdravniška matematika

Po zdravniški matematiki sem rodila Emanuela 9 dni čez rok. A v hvaležnosti, da je porodnišnično osebje tako potrpežljivo z nama pričakovalo najinega fantka, se je lahko uresničila Božja matematika. Namreč da se je otroček rodil natanko po devetih mesecih, odkar nama je bil podarjen. Zato je ta 11. junij nekaj tako izjemnega. 🙂

In prav po sledovih vseh teh znamenj v najinem življenju, se trudiva zaupati Gospodu. Kar je včasih lažje ali pa ne …

—

Foto: Gašper Plut