Tisti zaročni prvo aprilski šali sva se smejala še skoraj ves mesec. In mnogi bližnji in prijatelji z nama. Kmalu potem pa je Rok čez noč dobil dobro ponudbo za eno-mesečno stažiranje v evropskem parlamentu. Kljub temu, da nisva bila ne poročena in tudi zaročena še ne, sva se soglasno odločila, da Rok ponujenemu delu prikima.
rojstnodnevno ali poslovilno?
Rok rad pove, da se velikokrat zgodi, da se z nekaterimi znanci in prijatelji pogosto zelo dolgo dogovarja za srečanje. V tistem kratkem času, ko so ga izbrali za stažista, pa se je za srečanje dogovoril neverjetno hitro. Kakor da bi odhajal iz domovine za ne vem koliko časa. 🙂
Prav tako ni pogosto, da bi moj ljubi prirejal rojstnodnevna praznovanja. Ker se pogosto izgovarja na račun dežja, ki je, kljub temu da ni ženska, ponagajal na skoraj vseh njegovih praznovanjih. A če odhajaš, se moraš vsekakor dostojno posloviti. Tako je na žaru obrnil kakšen dober kos mesa, kljub temu, da so mu vsi povabljeni po večini v dar prinesli čokolino. Nekaj letni nečaki še posebno jezno in s prav grdimi pogledi. 🙂
Prijateljsko, družinsko in midva. Mislim, da nisva ravno dojemala, kaj natančno se dogaja. Saj si je moral Rok v le nekaj dneh urediti vse potrebne dokumente, letalske karte in nastanitev za ves mesec. V vsej tej evforiji res nisva dojela, dokler se nisva še zadnjič pred odhodom objela na letališču. In drug drugemu zaihtela v ramo.
rodovitno …
Tako nama je za drugačno kreativnost ostal ves tisti čas, ki bi ga sicer običajno preživela skupaj. Ki je bil po svoje, kljub temu, da nisva bila skupaj, rodoviten. In v tem sem sama močno uživala. – Imela sem namreč več časa, ki sem ga lahko namenila prijateljem, pa kolegom na faksu. In nekako ta čas izkoristila za to, da sem pri sebi premišljevala o nama in najino zgodbo delila z drugimi. Ampak takrat ne na facebook-u, ampak kar v živo ob kavi.
Z Rokom sva se dnevno slišala preko video klica, kjer me je med drugim vprašal: “Kako se počutiš, ko sem te kar za ves mesec pustil samo?”
“Veš Rok, v resnici me nisi pustil samo. Ampak si ti odšel med druge. Mogoče bi ti to vprašanje morala zastaviti sama,” sem mu odgovorila vidno presenečena.
Dnevi so bili zapolnjeni z delom, druženji, študijem, sestanki … Z vsem ob čemer sva lahko premišljevala, kakšno življenje pa si ob vsem tem želiva zastaviti midva. Kaj je bolj in kaj je manj pomembno. Tako je minil prvi, pa drugi, tretji, četrti … teden. In Roku so ponudili možnost, da bi podaljšal stažiranje. A zaljubljen, kakor je bil, je popolnoma svobodno rekel: “Ne hvala,” ter smeje urejal letalske karte proti domu.
Da je močno zatreskan, so opazili tudi sodelavci, saj ga niso poskušali nič kaj zadrževati, ampak so mu samo bodrilno segli v roko in mu zaželeli srečen polet.
večer presenečenja
Praznično urejena sem skupaj z Rokovo mami čakala na letališču in nekaj časa prav nestrpno pogledovala proti vratom za prihode vsakič, ko so se le-ta odprla. Potem sem postala tako neučakana, da sem kar odmislila. In nato je prišel moj ljubi. Zaljubljen do ušes in še čez, da svoje mami niti ni utegnil pozdraviti.
Sledila je pot v domače konce pozdravit bližnje. Proti večeru pa sva se odpravila v vsakdanje študentsko življenje proti prestolnici. Srečna in hvaležna, ker sva spet skupaj. Do večera, ko me je Rok pospremil še v študentski dom. Preden pa je zares odšel v noč, me je vprašal …
—
Če ste morda spregledali predhodna dela tega nadaljevanja, kako se je vse začelo in kaj sem rekla, si jih lahko preberete na povezavah. 🙂
Se nadaljuje …
Vir fotografije: www.pexels.com