Meč, strašilo ali križ?

Sedim pred računalnikom in razmišljam. Včasih s popoolnoma prazno glavo. Kako pa drugače, ko končno dobim v dnevu malo tišine. In prav kmalu za tišino pride utrujenost. Tako torej naj bi napisala še kakšen prispevek … In to z navdihom, da se še čudim vrh vsega … Včasih gre, včasih pač ne. 🙂

Pogosto tudi razmišljam, kako naj bi nenazadnje izgledalo čudenje … Morda se o tem sprašujete tudi vi. 🙂

Najbolj navdihujoče in sproščujoče je, če lahko sedim in opazujem. Ter ob tem še premišljujem. A ob delu in skrbi za otročke in gospodinjstvo, se včasih čudim bolj spotoma. Tako mi je še nedolgo nazaj v uho prineslo tisti simpatični otroški …

“Kaj pa to delaš?”

Je pristopil sosedov fantič do mojega moža, ki je meditativno-kontemplativno (v zrenju in premišljevanju) nekaj rezljal, brusil, vrtal, vezal, lepil in pribijal. Najbrž se dečkove prisotnosti takoj niti ni zavedal, saj ob Emanuelovem nenehnem čebljanju marsikaj preslišiš.

“Uuu, a je to meč? Tak za sabl’at,” je ugibal štiriletnik.

“Hmm, lahko bi bil. Pa ni,” je še vedno zamišljen dejal Rok, ko je meril pravokotni palici in nanje počasi pribijal Jezusa.

“Waw, kakšno dobro strašilo!” je nadaljeval fantič.

Ob tem se je Rok zamislil in spet dejal: “Lahko bi bil … No, saj v bistvu je …”

“A za ptice?” je bil naglega razmišljanja deček.

“V bistvu še za kaj hujšega …” je na vprašanje odgovoril Rok.

“Aha, že vem. Za dihurje …” je bil deček neomajen v premišljevanju.

“Ja, včasih smrdi k’ tajfl (hudič),” je Rok po moško zaključil.

duhovnost po moško

Mož je v resnici izdeloval križ. Kar je nekako njegova privzeta meditativno-kontemplativna MOŠKA duhovnost, za katero se je navdušil ob življenjski zgodbi pokojnega jezuita p. Ivana Žužka, o katerem je posnel tudi dokumentarni film. Ogledate si ga lahko s klikom TUKAJ.

Namreč ko greš na sprehod v bližnji gozd, v žep zatlačiš še priročno žago in švicarski nož ter odpreš oči. Potem prineseš domov nekaj nič kaj posebnih vej, ki čakajo na polno glavo. In sicer po celodnevnem delu za računalnikom, ko se lahko mirno usedeš pod hišo, potegneš na plan švicarja (švicarski nož) in pričneš z guljenjem skorje. Potem pride še kakšno žaganje, merjenje, rezljanje, lepljenje, vezanje … – Čas, ko preprosto odklopiš miselno delo in dovoliš, da spregovorijo roke in srce.

otroška kontemplacija

Težko bi rekli, da ni čisto nič res, kar je rekel sosedov fantič. Otroška domišljija seže lahko zelo daleč in tudi zelo globoko. In se nenazadnje približa tistemu, o čemer je govoril že apostol Pavel v pismu Efežanom. Za lažje slednje razmišljanju v nadaljevanju, si preberite kratek odlomek TUKAJ.

meč duha

Otroci imajo zelo pretanjen občutek za dobro. Všeč so jim močni liki in močne vloge. Zmagovalci. – Od tu naprej pa imamo veliko vlogo odrasli, starši, vzgojitelji, učitelji … Namreč da otroke spremljamo in opazujemo, kam vodi njihovo navdušenje nad zmago. In sicer, ali je zmagovalec tisti, ki drugemu škoduje ali tisti, ki svojo moč uporabi zato, da pomaga drugemu. Torej ali je v ospredju samo tekmovalnost, ali pa je moč in zmago mogoče usmeriti v sodelovanje in solidarnost.

V tako preprostem razmišljanju odseva nekaj ključnih stvari, ki jih je vredno izpostaviti, in sicer:

1. Lastni egoizem in tekmovalnost; apostol Pavel v pismu Efežane opozarja, da se “naš boj ne bije proti krvi in mesu” (Ef 6,12) in nadaljuje, da je pravi boj pravzaprav duhovni boj. Nenazadnje boj s samim seboj. Tekmovalnost, kjer ne znam biti poraženec, v resnici ni prava tekmovalnost. Saj me v vsem tem žene lastni napuh. Biti najboljši in premagati druge, sicer samo po sebi še ni nič slabega. A kakšna je zmaga, če sem sam na vrhu? – Ali drugače, kaj lahko naredim, kako lahko nenazadnje svoje veselje nad zmago delim z drugim, če sem v veselju zmage sam? Da bi zmaga obrodila sadove, jo je dobro in potrebno deliti, kar se kaže v …
2. Skupno dobro in sodelovanje; na misel mi prihaja pripoved minorita, s katerim smo se pogosto srečevali, ko smo še živeli v Ljubljani. Nekoč je razlagal, kako je otroke učil sodelovanja. – Pri uri verouka so se veroučenci med seboj tožili katehetu, kdo nima narejene domače naloge. Katehet (pričujoči minorit) je s svojo krepko dlanjo udaril po mizi in dejal: “Zakaj se tožarite? – Tako vam bo vsak prišel do živega. V preizkušnjah in ‘napadu od zunaj’ boste tako ostali sami. – Drug drugemu morate stopiti v bran, si pomagati, sodelovati. Takrat boste postali NEPREMAGLJIVI!!” V učilnici je zavladala tišina, ki je mnogim spregovorila na srce, kako smo lahko v sodelovanju nepremgljivi – srečni in izpolnjeni.

strašilo ali križ?

V modrosti, ki jo je na plan potegnil sosedov dečko, je obstal tudi moj mož. Križ – razpelo, je pravzaprav strašilo. A ne za ptice, ampak za “še kaj hujšega”. Pa ne samo za “dihurje”, kakor je rekel fantič, ampak še za kaj drugega, kar bi po domače rekli, da …

1. “Tukaj nekaj smrdi …”; ali nekaj “ne štima”, ne gre prav. Pogled na razpelo v različnih ljudeh vzbuja različne občutke. Pogosto se tako v verujočih, kot tudi neverujočih lahko odvija drama notranjih občutkov. Ta nam lahko pripomore, da brusimo občutek za dobre poteze. Ali kakor pravi apostol Pavel, da “prepasamo ledja z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti” (Ef 6,14). Da kakor apostol Pavel, zapopademo tisto pravo Resnico, “se upremo hudemu in obstanemo” (Ef 6,13).
2. Ljudska verovanja; znamenje križa in blagoslovljene nabožne snovi (npr. blagoslovljeno vodo), so tako skozi stoletja, kot tudi danes, mnogi uporabljali kot sredstvo proti hudemu. Ob tem mi na misel prihajajo še nekaj tednov nazaj blagoslovljeno zelenje ali butare, katerih vejice so mnogi pogosto zataknili za tramove bivalnih in gospodarskih poslopij in jih odnesli celo na vrtove, njive in polja. Namreč kot obrambo pred naravnimi nesrečami. – Ali pa so temu primerljiva tudi nekatera dejanja, kot je npr. znamnje križa, ki ga gozdar (ali tisti, ki podira drevesa) z žago vreže na podrti štor. – Zakaj? – Da se nanj ne bi usedel hudič. 🙂

Kakor koli si torej sami razlagate križ, kakor je to naredil sosedov fantič, vam vsem, ki berete te vrstice do zadnjega ločila, v velikonočni osmini (in prvi obletnici mojega bloganja) želim, naj vas napolnjuje velikonočno veselje nad Vstalo Ljubeznijo! Čim dlje. In čim globje. ALELUJA!

—

Foto: Rok Pisk