Pred dnevi me je Tina prosila, če bi kot gostujoči avtor spet nekaj napisal na njenem blogu, in sicer ob tretjem rojstnem dnevu najinega prvorojenca. Priznam, da se zadnje čase kar težko spravim k pisanju, pa bom vseeno skušal izlit na digitalni papir nekaj spominov na dogajanje tistega junijskega vikenda. Pisal bom z vidika moža in očeta, verjetno precej subjektiven pogled (je porodna izkušnja sploh lahko objektivna?).
Porodna izkušnja
Preden začnem s svojim modrovanjem naj povem, da mi sam izraz “porodna izkušnja” ni preveč blizu. V več pogovorih sem dobil občutek, da je pomen porodne izkušnje že kar krepko napihnjen. In sem pomislil, a je kaj narobe z mano, ker mi je bolj kot porodna izkušnja pomembno to, da se nov človek rodi na svet? Vem: nisem bil jaz na porodni postelji (no, razen ko sem v pričakovanju drugega poroda tam eno kitico odspal – pa še babica mi je to svetovala :)). Nikoli ne bom doživel tiste mešanice hormonov, čustev, bolečin in vsega ostalega, kar gre skozi žensko telo med porodom. Zato bom pisal o tem, kako sem porod doživel kot mož in oče.
Najboljša šola za starše
Šol za starše je cel kup. Midva sva se je udeležila kar pri takratnih sosedih, v ZD na Metelkovi. Saj je bilo zanimivo, precej informacij in napotkov … Si pa ne predstavljam, kako bi stopila na pot starševstva, če bi imela samo te informacije. Ali če bi rabila brskat po knjigah, forumih, spletnih straneh … Tako pa sva imela poseben privilegij.
Najin fant se je rodil kot 11. vnuk po Tinini in 15. vnuk po naši strani. Življenja – hvala Bogu – res ne manjka 🙂 Tu je bila najina druga šola za starše. Tista najboljša in najbolj življenjska. Da se ne spuščam v vse detajle naj povem samo dve misli mojih bratov, ob katerih sem lažje šel skozi porod:
- Najtežje za moža je videti svojo ženo v bolečinah, sam pa ne moreš aktivno pomagat. V moški naravi je, da so problemi za to, da jih rešimo. Porodna bolečina pa je problem, ki ga ne moreš rešit. Še več: stopnjeval se bo, vse dokler se otrok ne rodi. Ta misel mi je pomagala, ko sem tisto nedeljsko popoldne in večer sedel ob Tini.
- Slišal boš marsikaj … ne vzemi vsega preveč osebno. Porod ni bil kaj preveč filmski. Ni bilo glasnega kričanja in podobnih stvari. Večji del ob umetnih popadkih je bil bolj vzdihovanje in tiho ječanje. Dokler mi ni ob enem od popadkov Tina zabrusila: “Bejž, k mi smrdiš po travi!” 🙂 No, in tega nisem vzel preveč osebno.
V porodni sobi
Od sprejema v porodnišnico do rojstva je trajalo več kot 48 ur. Večji del na oddelku, potem pa kakšnih 9 ur v porodni sobi. In smo si malo krajšali čas z babico, ki sem jo spraševal o anekdotah iz porodnih sob 🙂 Kaj vse nastane, ko se kopira porodne načrte, ne da bi vedel, kaj kakšna stvar sploh pomeni 🙂
Midva porodnega načrta nisva imela. Povedala sva samo, da ne bi hiteli, če ni potrebe. Sva pa zaupala osebju. To sva jim tudi povedala. In bili so profesionalni in poskrbeli, da se je porod srečno iztekel.
Tudi doule nisva imela. Sem Tini – malo za hec, precej pa zares – rekel, da bo sicer Dule (beri: porodni spremljevalec, torej jaz) dal odpoved. Sem grozen?
Dete nam je rojeno, sin nam je dan
Ob 23:12 pa je prišel. Zajokal je on, zajokal sem tudi jaz, mešanica čustev, utrujenosti, prekipevajočega veselja … hvaležnosti Njemu, po katerem je otrok dobil tudi ime.
Če povzamem: kakšna je torej bila moja porodna izkušnja? Iskreno povedano mi je dokaj ravno. Sploh ko pogledam zdaj že triletnika, njegov navihan nasmeh in iskrive oči … Ko poslušam že stokrat slišane, a vedno sveže traktorske prigode, kako “drekce šprica” … Ko me pred spanjem pokriža in jaz pokrižam njega …
Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. (Jn 16,21)