Dober mesec je naokrog od praznovanja dneva boja proti okupatorju, ko nisem razmišljala o pomenu praznika, ki mu ga pripiše uradna zgodovina, ampak malo izven okvirjev. Namreč kaj okupira najin zakon. A tokratne vrstice niti niso logično nadaljevanje prispevka, ki ga najdete TUKAJ. Tokrat se namreč oziram na čas, ki je v najstrožjem pomenu, vsaj v trenutnih razmerah, že za nami. In to je …
rahljanje epidemioloških ukrepov
V družini smo čas epidemije vzeli zelo resno. S sosedi in sorodniki smo se pozdravljali z brega na breg, s tistimi malo dlje po video- in telekomunikacijskih kanalih, v trgovino smo šli približno enkrat mesečno, moževa delovna soba je bila pogosto tudi mala konferenčna dvorana. Tako smo se na daljavo tolažili, bodrili, si pač na drugačne načine kazali, da smo drug z drugim. Poleg vseh epidemioloških ukrepov, nas je nekako na tiho držal nazaj tudi tisti strah, kaj pa če …
In pred slabim mesecem so se odprle meje. Prišla je popolna svoboda, ko smo lahko mirnega srca obiskali bolj oddaljene svojce …
“Ste prišli malo na obisk k mami?” me je nasmejan in v sebi srečen pozdravil sosed, ko sem še ne dobro stopila iz avtomobila.
“Da. Meje so se odprle. Spet smo svobodni,” sem se nasmehnila v odgovor.
“Tudi moji so prišli po teh dolgih tednih,” je še rekel, ko se je podil za svojimi dolgo pričakovanimi vnučki.
A čas, ki je za nami je hočeš nočeš, pustil posledice. Enim bolj, drugim manj. Nekako je bil čas te preizkušnje dober indikator, kako zares smo svobodni. In kako smo morda nenazadnje tudi …
ujetniki lažne svobode
Vajeni smo ali bolje, razvajeni smo, da imamo praktično vse. Ali pa vsaj marsikaj, kar morda generacije pred nami niso imele. Ali pa vsaj ne takoj. A mi imamo pogosto vse in takoj. In smo tako posledično v malo slabši kondiciji za preizkušnje, ki terjajo precejšnjo mero potrpežljivosti. To je nenazadnje bolj življenjsko, kakor tisti naš potrošniški takoj in zdaj.
Čas tovrstne preizkušnje je razodel, kako nam pogosto na zunaj nič ne manjka. Tudi ni kakšne prehude gonje, ki bi zahtevala naše glave. Namreč nismo v nekakšnem vojnem stanju, kjer bi nam stregli po življenju. Kakor koli obračamo na zunaj – smo svobodni.
A nekako smo notranje osiromašeni, podhranjeni, izčrpani … In to zelo boli. Če samo malo odpremo oči. Ni potrebno iti daleč. V tem kratkem času jih je bilo veliko ali bolje, veliko preveč, ki so izgubili smisel in upanje. Ki so obupali nad življenjem. Veliko jih je, ki so, ne da bi jim kdo stregel po življenju, hlastali za zrakom, ker so se zavedno ali nezavedno utapljali v bolečini notranjih občutkov. Ki niso skrivali, da jim je težko, pa smo se, v strahu pred bolečino bližnjega, skrivali za floskulami, da naj “mislijo pozitivno” …
Nimam rešitve. Ne želim je imeti. Morda je kontradiktorno a to je, vsaj v ženski naravi, včasih boljša rešitev. Ko od blizu gledam bližnje, ki so v času karantene tako zelo hodili po robu. In sem z njimi lahko samo čutila vso tisto neznosno nemoč. In molila v upanju, da bi zmogli “nositi bremena drug drugemu in tako izpolniti Kristusovo postavo” (Gal 6,2). Nimam učinkovitejše rešitve. Karantena je le pustila svoje posledice. In ne bo več isto. Bo pa drugače.
Kako? – To bo izziv, ki se ga bomo učili v času, ko pospravljamo naša srca, potujoča skozi karanteno. 🙂
—
Vir fotografije: www.pexels.com
Nedavni komentarji