Prihaja … No, v bistvu je prav na današnji dan prišel tisti dan, za katerega so zdravniki preračunali datum predvidenega rojstva še enega novorojenčka. A zaenkrat je vse še zelo mirno. Ali pa vsaj nekako tako, da si rečem, da še ni čas za odhod v porodnišnico. Čeprav zaenkrat tudi še nisem prepričana, da bi rodila doma. Vsaj ne načrtovano.
ko je drugič prvič
Tako kot je vsaka stvar enkrat prvič, je tudi vsaka naslednja ponovitev po svoje prvič. Z občutkom, da vsaj malo vem, kaj me čaka … A po svoje polna pričakovanja, kako bo tokrat. Bo podobno, hitreje, še bolj naravno?
Po svoje sem povsem mirna … Oziroma sem se v teh zadnjih dneh pričakovanja še nekoliko bolj umirila, za kar obstaja nekaj povsem konkretnih razlogov:
- Selitev; ki smo jo z včerajšnjim dnem bolj ali manj uradno pripeljali do konca. Sicer je še mnogo napakiranega po škatlah takih in drugačnih dimenzij, a vsaj najino začetno gnezdece je izpraznjeno in pripravljeno na nove prebivalce.
- Blagoslov mame (staršev) pred porodom; je še eden od možnih obredov (poleg krstnega, zaročnega, poročnega, bolniškega maziljenja ipd.). Povsem preprosto, a zame bistveno. Čeprav vem, da v pričakovanju, ko smo tik pred zrenjem “iz obličja v obličje” (1 Kor 13,12) čisto novega človeka, nisem sama, ampak me v tem med prvimi spremlja moj mož, otrokovi stari starši in bližnji sorodniki, je zame vseeno bistveno, da ne pozabim na Gospoda, začetnika Življenja (tudi pod mojim srcem). – Čeprav bom namreč porodne bolečine fizično nosila sama, v resnici ne bom sama. In to me tako globoko pomirja.
- Varstvo in urgentno varstvo; ki je v tokratni nosečnosti novost. Pri prvem porodu (vsaj za otrokove sorojence) ne potrebuješ varstva. Kar nanese situacija drugega in vseh naslednjih porodov. Posebno v kolikor so otroci manjših starostnih razlik. Tako sva z možem v začetku septembra po svoje upala, da dete počaka vrnitev starih staršev s križarjenja, ker nama bo to olajšalo varstvo starejšega sinka. A pri tako aktivnih starih starših je poseben blagoslov najina nova, tudi precej sorodstvena soseska, pripravljena na urgentvo varstvo starejšega, v kolikor starih staršev v trenutku akcije ne bi bilo doma. – Z možem si, tako kot prvič, namreč želiva prisostvovati pri spoznavanju povsem novega Življenja. No, sama tako ali tako nimam izbire. 🙂
“Se že kaj pripravljate?”
Je zelo pogosto vprašanje, poleg številnih ostalih, ko se približuje čas poroda. In tudi ob tem vprašanju sem se večkrat pogosto zamislila. Namreč, ko sem pomislila, kako je pred leti na tako vprašanje odgovorila svakinja, ki tokrat pričakuje šestega otročka: “Kakšen teden prej pa res. – Ampak najbolj me navdušujejo te male bele 50-ke (oblačilca za novorojenčka), da se poleg že toliko otrok tako težko uprem, da ne bi kupila vsaj kakšen nov kos za novega člana.”
In po svoje se strinjam, da je vseeno nekoliko drugače. Kljub temu, da sva z možem že prvič veliko stvari dobila od sorodnikov, predvsem kar se tiče otroških oblačil, nama je še kar nekaj stvari preostalo za nakup oz. v izdelavo. Otroški voziček, previjalna podloga, otroška banjica, posteljica, pralne plenice … Lahko tokrat rečeva, da vse to že imava.
Po svoje se ob takem vprašanju nasmehnem. Pa ne zato, ker bi imela sedaj manj časa, ki bi ga posvetila prihajajočemu članu (predvsem zaradi starejšega sinka), ampak ker pri drugorojencu pač ne potrebujeva večjih investicij, kot je bilo to prvič. – Ali pa vsaj ne v smislu, ki sem ga opisala …
“kje boš pa dojila?”
Me je pred nekaj dnevi vprašala svakinja, ko se je z najmlajšima dvema ustavila na obisku v našem novem domeku. Misleč polno dnevno sobo delno razpakiranih škatel, kjer je manjkala sedežna garnitura. – Saj ne, da z možem nisva mislila tudi na to. A se nama trenutno to ni zdela najbolj nujna prioriteta. Bo ko bo. Mogoče bo pa sv. Miklavž kaj takega prinesel mimo. 🙂
V najinem začetnem gnezdecu za sedežno namreč nisva imela prostora. Tudi sama je v 26. letih življenja nisem bila vajena, tako da posledično tudi ni bila na prioritetni listi …
gospod poskrbi
Tudi po dobrih ljudeh. Pogosto so to tudi naši najbližji. Tako je bilo tudi s sedežno, s katere pišem trenutni zapisek. Saj ne, da bi se svakinja posebno naprezala v iskanju primerne opreme dnevne sobe, samo ob pravem času je zasledila primerno ponudbo. Tako sva po njenih informacijah v teh dneh dobila lepo ohranjeno, podarjeno sedežno garnituro, ki se sicer povsem nenačrtovano ujema tudi z opremo, v sicer še nekoliko s škatlami obloženi dnevni sobi.
Ali lahko torej na sam predviden datum poroda še lahko rečem, da nisem pripravljena? – Selitev je v večji meri za nami, varstvo je tako ali drugače v pripravljenosti, blagoslov bedi nad nami, pa še nov prostor za dojenje sem dobila … Pač, ni ga čez tak luksuz. 🙂
—
Foto: Kaja Božiček (https://aluria.si/)