Naj bo zajtrk, kosilo ali večerja … Posebno takrat, ko na mizo postavim posodo z vročo hrano. Ko želim vsem zbranim naložiti na krožnik, se iz otroškega stola zasliši odločni: “Ne, jam (sam)!”
Pogosto ga pospremi še prav grd pogled, ki mi ga nameni naš dvoletnik. In tako mi, najbrž prvič v življenju samovoljno in jasno pokaže, da me ne potrebuje. Ali pa vsaj takrat ne potrebuje moje pomoči.
prvi samovoljni koraki v samostojnost
Mamice, ki nam je bilo dano čutiti pod srcem rastoče, čisto novo malo bitjece, poznamo ta nebeški občutek človeka v človeku. In prav tako nam je znana že prva ločitev. Prvi vstop v svet, pri katerem dandanes pogosto sodelujejo očetje. Govorim namreč o prerezu popkovine. A to je konec koncev zgolj fizična ločitev, ki jo, ko ni zaznati več utripanja v popkovini, nakaže že narava sama. Čustvena povezanost pa se pravzaprav po porodu šele zares začne. Ali bolje rečeno, še nekoliko bolj intenzivno nadaljuje. Prereza popkovine se otrok tudi ne spominja in pri njem ne sodeluje s svojo lastno voljo.
Potem pride tisti dopolnjeni 11. mesec, ko večina mamic oz. staršev zaključi starševski dopust in se vrne na delo. Otrok pa je takrat pripravljen za vstop v svet. Zagotovo to nakazuje s svojim plazenjem, nekateri celo že s hojo, ko raziskujejo svet, ki jih obkroža. A zagotovo pri 11. mesecih še noben povsem samovoljni ne reče, da bi šel sam v vrtec. O tem, zakaj se mi (kot mami in tudi poklicni vzgojiteljici) zdi dobro, da otrok (če je mogoče sicer kakšen mesec kasneje) vseeno vstopi v vrtec, pa kdaj drugič.
A tisti pravi prvi preskok, ko otrok zelo jasno pokaže, da me (odraslega) ne potrebuje je ta njegov SAM, kjer otrokova narava odločno in samovoljno narekuje vstop v samostojnost.
“Pomagaj mi, da naredim sam …”
Je v pedagogiki opazovanja otrok zapisala italijanska zdravnica, filozofinja, psihologinja in antropologinja Maria Montessori, katere pedagogika počasi prežema tudi slovensko vzgojno in šolsko stvarnost.
Zato je pomembno, da znam kot starš v prvi vrsti dobro opazovati. Ne samo zato, da bi ugotovila, kaj moj otrok zmore in česa še ne in temu primerno ob pravem času in v pravi meri priskočila na pomoč ter oblikovala realna pričakovanja. Ob tem se naučim zastavljati otrokovi starosti in razvojnemu obdobju primerno zahtevne izzive, ki ga ne frustrirajo. Tako se izognem morebitni preveliki poplavi nasvetov in literature, v kateri izgubimo pravo orientacijo , ki je stik z otrokom in posledično odgovarjanje na njegove potrebe.
Kako torej pri nas rešimo zagato, ko mali samovoljnež kriči: “Ne, jam (sam)!”
Navadno na dva možna načina:
- To ti pomagam, potem pa boš sam!”; kjer omogočim DELNO samostojnost. Običajno zaradi nevarnosti (prevelikih) opeklin (če smo že pri hranjenju). Kar izhaja iz tega, da znamo predvideti, kaj oz. v kolikšni meri zmore otrok že sam in kje mu moramo priskočiti na pomoč.
- “Izvoli, poskusi sam!”; kjer omogočim CELOTNO samostojnost in sem pripravljena, da bo mogoče kaj polito, raztreseno, popackano … Zaenkrat Emanuel kaj hitro ugotovi, če česa ne zmore povsem sam in kmalu prosi za pomoč. – Včasih mu resda pomagam, kdaj pa je moj odgovor (zaradi dela z najmlajšo članico): “Še malo se potrudi, toliko da uredim Evo.” – In pogosto mu celo uspe. Lahko si predstavljate, kako zmagoslaven je ob tem njegov mali obrazek. Ter kako velika je nagrada, ko povsem SAM osvoji čisto nov izziv.
O tem, kakšna so še lahko druga znamenja, ki jih starši dobijo od odraščajočih otrok na poti v samostojnost, pa kdaj drugič. Tokrat iz lastnega odraščanja v vlogi otroka v odnosu s starši. 🙂
