Ooo kako lepo; smo veseli za vaju, čisto zares; ali je to samo šala?! – Tako nekako so se glasili komentarji za tisti 1. april pred sedmimi leti, ko sva z Rokom bližnje in prijatelje nahecala, da sva se zaročila. Takrat sva tej šali še sama tako zares verjela in si nekako na tiho mislila: “Škoda, ker je bil samo hec,” da sva se dobra dva meseca kasneje zares zaročila. – Kako marsikdo ni mogel verjeti, da sva praznik sv. Antona Padovanskega posvetila Gospodu po najino, si lahko preberete TUKAJ.
O tem, kakšen je bil zaročni obred, o njegovem pomenu in teži, ki jo nosi, pa kdaj drugič. Razen, če se vam že zelo mudi ali se čutite nagovorjeni. Potem mi lahko pišete na elektronski naslov. 🙂
Če torej preskočimo obred in še nekaj vmesnega časa, ko sem zares rekla DA, pa čas priprave na pripravništvo, vse do tega, ko se je …
ponovil 1. april
Res je, da hočeš nočeš, pripravljeni ali ne, 1. april pride vsako leto. Kako nas kdo dobi na kakšno dobro šalo ali pa se sami pohecamo, je pač tudi odločitev vsakega posebej. Nama je to preprosto v veselje. Pa ne samo tisti dan, ampak se smejiva temu prav vsakič, ko se spomniva na kakšno najino potegavščino.
A kdaj se zgodi, da 1. april pač ni šala. Posebno takrat, ko sem …
rekla da!
In to čisto zares. Pa ne več pri tistem osladnem vprašanju, ki nekako pomeni trenutek, ko te fant zaprosi (in morda celo pade na kolena). Ampak je bil to dan, ko sva postala mož in žena pred državo.
“Dober dan! Prišla sva prijavit’ najin poročni dan,” sva se pred petimi leti pojavila na upravni enoti v Škofji Loki.
“Osebne dokumente, prosim,” je na najin pozdrav odgovorila gospa uradnica in nadaljevala: “Kdaj pa bi se želela poročiti?”
“1. aprila,” sva povsem suvereno odgovorila na vprašanje. – Pomislila sem, da se bo odgovor glasil nekaj v stilu: “Resno?”
A uslužbenka je samo zapisala in nadaljevala: “Lahko, prosim, povesta še svoje rojstne podatke in podatke svojih prič?”
“… 1. april 19…” sem prišla do podatka svoje poročne priče. Če ne prej, sem vsaj še tokrat gospa uradnica pomislila, ali se zares šalim. A uradne stvari so le uradi.
“Priimek neveste in priimek ženina …” se je glasilo nadaljnje vprašanje.
Takrat sem, še preden sem povedala svojo odločitev vprašala: “Kako? A nismo po novem oseba A in oseba B?”
Nekateri se morda še spomnite referenduma, na katerem smo pred petimi leti glasovali, da bi (gledano iz dejanskega vidika) v poročni listini namesto NEVESTA in ŽENIN, bili samo oseba A oz. B.
“Ne. Saj zakon še ne velja,” je odgovorila gospa na uradu.
Hvaležna za dostojanstvo …
… ki mi pripada. Moje mnenje se v petih letih ni nič kaj spremenilo. Kljub temu, da sicer ne razumem te razdvojenosti med Cerkvenim in državnim, sva si z Rokom pač odgovorila, da “dava torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega” (Lk 20,25). – V mojem srcu pa je odmevalo tudi, da želim biti tudi pred državo nevesta. V kolikor temu ne bi bilo tako, lahko mirne vesti rečem, da bi najbrž dala samo “Bogu, kar je Božjega” (Lk 20,25).
Kar zadeva po mojem mnenju neumnost dveh ceremonij, je mnenje, da sta Cerkev in država ločeni.
“Če bi bili Cerkev in država tako zelo ločeni, potem bi zadostoval en sam postopek,” mi je v pogovoru nekoč zatrdil neki prijatelj.
Kljub temu, da tega sprva nisem povsem razumela, mi je pač dalo misliti. In se globoko strinjam.
Ker je tudi nama dan, ki sva ga z vsem srcem posvetila Gospodu veliko pomenil, sva se za civilni obred odločila nekoliko prej. Brez kakršne koli pompoznosti.
Kakor se namreč spominjam civilnih obredov bližnjih in prijateljev, so se mi nekateri zdeli tako zelo suhoparni in čisto preveč uradni. Nekako brez vsebine. Tako da sva ga tudi sama vzela bolj za šalo. Za poročne prstane sva namreč neposredno iz najinih desnic, na pladenj položila kar zaročne. In na obred povabila samo najbližje, ki so se ga zmogli v sredo, sredi popoldneva ravno udeležiti.
Navkljub vsem mojim predstavam velja pohvala Škofjeloškim matičarkam, ki so se resnično potrdile. Kar za moje pojme pomeni, da v primeru branja kakšne poezije niso tako brezizrazno suhoparni, kakor da bi poezijo bral otrok v prvi triadi osnovne šole. – Poleg tistega uradnega dela in nekaj Minatijeve poezije za uvod, je matičarka z nasmehom dodala: “Izbrala sta si dan, ki vamo bo zagotovo ostal v nepozabnem spominu,” ker je na 1. april najbrž bolj malo porok. 🙂
civilno – res stabilno?
Za tiste debate pri frizerju se pogosto zgodi, da se razume civilni obred kot večja fešta in Cerkveni obred kot ne nujna folklora. A pri nama je bilo prej obratno. Kljub temu, da sva se na račun civilnih postopkov kar precej šalila. In to nekako tudi potrdila z izborom datuma, pa sama NE omalovažujem teže oz. pomembnosti civilne poroke.
Res je, da civilni postopki sami v sebi dopuščajo lažjo možnost ločitve. In so prej kakor Cerkveni polni pravil. A sama sem nenazadnje zrasla samo iz civilnega zakona. Ker sta imela oba starša že izkušnjo ločitve ter, kakor sem sama temu rekla, razpad zakramentalnih zakonov. Tako sem imela v času priprave na pripravništvu (beri: priprave na zakon) kar nekaj težav s premišljevanjem o smiselnosti zakramenta zakona.
A o tem, da obstajajo tudi v dolgoletnih zakonih primeri dobrih praks, in da smo po Božji stvariteljski volji ustvarjeni za svobodo, pa kdaj drugič … 🙂
—
V kolikor ste morda spregledali predhodne dele tega nadaljevanja, kako se je vse začelo, kaj sem rekla, kako sva ostajala povezana kljub temu, da sva bila daleč od oči in kakšen dan čisto po najino posvetila Gospodu, si jih lahko preberete na povezavah.
Foto: Manca Vesenjak