Karieristi v središču

Poletje počasi odhaja in z njim tudi mi. Namreč iz središča glavnega mesta naše domovine. V hvaležnosti moževim staršem, da je bilo to lahko najino začetno gnezdece na skupni poti. V hvaležnosti, da sva lahko imela lokacije za študijske, službene in ostale dnevne obveznosti tako blizu. V hvaležnosti za sosede v bloku, pri čemer je že prijazna beseda dovolj. Vse ostalo pa v mestu privzame možnost izbire. Tako kot najina župnijska skupnost. – In nekako sta si slednji dve okolji v nekaterih potezah precej podobni.

Družinsko življenje na metelkovi

Večji del svojega življenja sem bila vajena mesta. Manjšega ali večjega. Vaško življenje je zaobjemalo počitnikovanje ali predvsem ohlajevalni odmik v vročih poletnih dneh ter nekaj stika z domačo zemljo, ki je rodila, kar smo vanjo spomladi sadili ali sejali. A neglede na vse, sem bila še vedno veliko bolj vajena mesta. V mlajših letih zato, ker je bilo potrebno pomagati pri delu na vrtu. V odrasli dobi pa se je mesto izkazalo kot najbolj enostavna življenjska možnost. Do časa, ko se je naša družinica začela množiti …

Zgodilo se je že, da so naju domači spraševali po sosedih in koliko je kaj družin v našem bloku. Če gledam samo domove na naši hišni številki, bi od vseh približno 36 stanovanj znala našteti bolj malo družin. Vsaj z majhnimi otroki. Če že, so bile te na našem naslovu kratek čas. Kar lahko povezujemo z nekaj manj ugodnimi dejstvi za družine:

1. Višina stroškov najemnine; ki je navadno za mlade družine lahko kaj hitro previsoka glede na stanovanjsko površino in ostalimi družinskimi odhodki.
2. Urejenost zunanjega okolja; ki morda za malčke raziskovalčke ni najbolj ugodna, saj na nekaj manjših travnatih površinah take ali drugačne ostanke ne puščajo samo štirinožni hišni ljubljenčki, ampak dvonožne odrasle osebe. Konec koncev živimo v neposredni bližini alternative kulturne scene mesto Metelkova ter predvsem z dnevnimi obiskovalci in rednimi odjemalci metadona v sosednjem zdravstvenem domu.

center – dom karieristov?

Poleg občasnega izpraševanja domačih o družinskem življenju v našem bloku, me je o tem že pred časom povprašala tudi ena izmed prijateljic.

“Tina, koliko parov v vašem bloku ima otroke? – Najbrž so dobro situirani, ampak bolj karieristi …”

Res je, da sosedov do takrat nisem povsem dobro poznala. Tudi tokrat to bolj težko trdim. Navadno se poznanstva v bloku vežejo na stalnejše obraze, ki jih srečuješ. Sama jim pravim staroselci našega bloka, ki živijo v lastniških stanovanjih. In nekako so to ljudje srednjih do zrelih let ter z dokaj odmevnimi poklici. – Pri starejših parih bi prej kot o otrocih, razmišljala o vničkih, ki najbrž živijo kje drugje. A bolj odprto vprašanje mi ostaja pri tistih parih srednjih let … Ali imajo otroke, ko nikoli nikjer ne vidim nobenega …

Lahko razmišljamo, presojamo, obsojamo … Etiketiramo s karieristi …

“Dober dan, kako ste?” občasno povprašam znane sosede v tistih nekaj kratkih trenutkih, ko se srečamo pred ali v dvigalu.

Besede, ki lahko ostajajo vljudnostne fraze ali pa odpirajo pot do srca bližnjega. A bolj kot besede, odpira srce Življenje … Tisto novo, ki mi je pred več kot dvema letoma počasi začelo napenjati trebušček. Življenje, ki so se ga hočeš nočeš z nama z možem veselili tudi (za naju le na videz znani) sosedje. In ki so ga, ko se je rodil, takoj vzeli za svojega. In z njim, Emanuelom, postajali bolj topli, otroški, manj naveličani, resnično prijetni sosedje.

med željo in danostjo

Razmišljamo, presojamo, obsojamo … Neznance, bežne znance ali celo najbližje. A pogosto ne vemo, kaj je v njihovih srcih, v njihovih odnosih. Ne vemo, kaj se resnično dogaja, ne vemo, kako boli, ker si želijo, pa jim ni dano …

Z malim tri in pol mesečnikom v nosilki sem odhajala na fakulteto in odnašala še zadnjo vpisno dokumentacijo, ko sva s spečim Emanuelom v dvigalu srečala eno izmed sosed. – Zelo prijetno in materinsko gospo, ki bi jo po njeni poklicni izobrazbi kaj hitro označili za karieristko. In prvič kar pomnim, smo skupaj prehodili tudi del poti. Ona v službo, midva na fakulteto, ko je mirno spregovorila: “Veste, z možem sva si dolgo želela otroke, a nama ni bilo dano …”

Tiho sva obstali, gledali spečega otročka v mojem naročju in zdelo se mi je, kot da bi najraje skupaj zajokali. Nad tako naravno danostjo, ki ni bila dana …

Soseda, nekako pomirjena z dejstvom, s katerim sta se z možem že soočila, je nadaljevala: “Včasih pomislim, da je mogoče tudi tako prav … A sem zelo vesela, ko vidim tako simpatične mlade družine.”

Nisem imela besed. In še danes jih nimam. Samo čudim se, kako je bežna znanka odprla srce. Ob Življenju, ki je mirno počivalo v mojem naročju.

In tudi danes se čudim njenemu veselju nad novim življenjem, ki ne bo več prav dolgo napenjalo mojega trebuščka. Bežna znanka, ki mi je postala tako blizu, s katero sva lahko govorili o življenju in smrti, se kljub temu, da z možem nista mogla imeti otrok, tako rada dotakne Življenja. Tudi tistega, ki raste pod mojim srcem.

In ko se v zadnjih tednih vedno znova poslavljava, ker ne veva, kdaj (če še kdaj) se bova srečali, mi iskreno reče: “Mi je kar hudo, ker odhajate, a vem, da je tako za vas bolje. Posebno zaradi otrok …”

V hvaležnosti za njeno zgodbo in odprtost, me še toliko bolj nagovarja danost, da sva z možem lahko rodovitna. Tudi v otrokih.

—

Vir fotografije: www.pexels.com