Med popularnostjo in resničnim pogumom

Pred slabimi tremi meseci sva z možem, v pričakovanju skorajšnjega rojstva naše najmlajše članice, sedela v čakalnici za pregled patološke nosečnosti. Za moje pojme rahlo neumen izraz, ko sem bila napotena na pregled, ker sem bila teden čez rok od predvidenega datuma poroda. A pri drugi nosečnosti si pač rečem, da morajo za lažje razumevanje in kategoriziranje nekako poimenovati tudi to. 🙂

Kar nekaj časa smo z ostalimi pacientkami in nekaterimi spremljevalci sedeli v tišini. Tu pa tam je zazvonil kakšen telefon. A ne spomnim se, da bi med nami vladala tišina, ker bi bolj ali manj vse visele na mobilnih napravah. – A zanimivo in po svoje našemu času primerno, smo vstopile v pogovor ravno preko nedelujočega elektronskega vrstomata.

kot v filmu??

Ob topli bližini moža, s katerim sva občasno izmenjala kakšno besedo in tu pa tam ob prihodu katerega izmed mož drugih nosečnic, po že nekaj izmenjanih besedah preseneti ena izmed pacientk: “Vau, kako so nekateri moški prijazni do svojih nosečnic …”

Nekoliko presenetljivo se nasmehnem izjavi, saj imam pogosto občutek, da je pa to ja nekaj običajnega. Da imaš ob sebi preprosto moža, ki te spremlja in ti nudi potrebno oporo. – Mogoče je tega res več kot v času naših staršev, ali bolje rečeno naših starih staršev … Si predstavljate? – Zdi se mi, da bi tovrstna opora na očeh drugim, moškim takoj zbila kar nekaj ugleda na račun njihove možatosti. A danes je drugače. Morda bolj družbeno sprejemljivo. Več se tudi govori in piše o tem. – Ampak, ali je res tako drugače in pri vseh enako?

“Zjutraj je v čakalnici sedela noseča mamica in ob njej mož, ki jo je tako lepo masiral po hrbtu. Pa tega sama še v filmu nisem videla …” nadaljuje čakajoča pacientka.

Priznam, da smo se vsi prisotni nasmejali ob njenih besedah. A očitno je resničnost o možeh, ki so svojim ženam v oporo, tudi danes različna. In je, ob vsem kar se govori in piše, ne moremo posploševati. Kar je bilo mogoče razbrati iz besed te iste pacientke …

“Sploh si ne predstavljam, kako je, ko je mož pri porodu. Moj ‘prvi’ je bil ‘ne vem kje’, ko sem rojevala. Najbrž je pil in se klatil okoli. No, ‘drugi’ je sicer bil pri porodu. A je v čudenju nad rojstvom priznal, da sam ob takem ‘napenjanju’ zagotovo ne bi vstal iz postelje še pol leta …” je nadaljevala čakajoča pacientka, iz besed katere sem, kakor se spomnim razbrala, da je mati treh hčera dveh različnih mož.

Kakor si sama ne predstavljam, da ne bi ob sebi imela moževe opore se, v pripravi na skorajšnje rojstvo našega Gospoda, sprašujem predvsem o njegovem skrbniku, sv. Jožefu?

kaj je ‘in’?

Res je, da na človeka v veliki meri vpliva tudi okolje, v katerem živi. Kaj meni, o čem razmišlja, kako gleda na to ali ono … Pogosto sicer slišimo, da ‘ni pomembno, kaj drugi mislijo’. Kar je v določenih primerih res, a bodimo iskreni, ni povsem nepomembno oz. kakor koli obrnemo, še vedno nekako vpliva na naše življenje.

In če govorimo o tem, da je danes čisto sprejemljivo in razumljivo, da očetje kuhajo, pomivajo, perejo, likajo, pospravljajo, previjajo, pestujejo, vozičkajo … Ter niso nič kaj stereotipni, kakor so to bili naši očetje, stari očetje, pradedi in tako nazaj … Kako je potem moralo biti pred več kot 2000 leti? Ko se je v nekem Betlehemskem hlevu v porodnih bolečinah zvijala Žena, mati Boga in ob njej ni bilo ne babice, ne doule, ampak poleg vse živalske družbe samo sv. Jožef? – Ki je bil tako možat, da se ni umaknil. Ki je bil nenazadnje tako možat, da mogoče za tiste čase sploh ni bil ‘in’.

nagovori in spregovori

Tako nekako me v letošnjem vse bolj bližajočem se božiču nagovarja, ko godujeta oba otroka. Ko se počasi oziram na iztekajoče se leto in se pripravljam na skorajšnji zakrament svetega krsta naše najmlajše članice. Ko namreč premišljujem o dveh nosečnostih in dveh čudovitih porodnih izkušnjah. Ko tudi porodna soba za nekaj časa postane naš hlevček, kjer je sicer za razliko od Betlehemskega, prisotna tudi babica. In ljubeči mož …

V tihoti bližajočega božiča mi tako svet(l)o spregovori na srce sv. Jožef, ki je bil tiste božične noči babica, doula in najbolj sočuten mož. Najbrž nič kaj možat za zunanje oči … A je bil resnično pogumen, tih, svetel in svet. Najboljši, saj je bil izbran za skrbnika Božjega sina, saj si je upal “zapreči oslička, slediti svojim sanjam in poslušati Božji glas” (Jožefova zgodba, Gregor Čušin).

In tega nam, ne samo možem, želim v prihajajočem božiču in novem letu, ki prihaja.

Blagoslovljen božič in vse dobro v novem letu!

—

Vir fotografije: www.pexels.com