O tem, da nisem ne matematik in ne numerolog, sem že kdaj zapisala. Bolje rečeno – to sem trdila celo v dvojini. Samo en KLIK, pa boste osvežili spomin. 🙂
A očitno imam številke zelo rada. Bolj kot moč, ki bi jo imele same po sebi, me nagovarja njihova simbolika. Te je v knjigi vseh knjig (beri: Svetem pismu) precej. Po drugi strani pa se čudim tudi temu, kaj za človeka, par, skupnost, pomeni neko obdobje. – Predvsem, ko se ozrem nazaj in ovrednotim prehojeno pot. In se čudim vzponom, opotekanjem in padcem. Se učim, veselim in še raje praznujem. Tokrat najinih …
prvih skupnih 100
Ne vem, ali se me drži nekaj malega južnega veselja. Saj veste; Belokranjci smo veseli ljudje, položeni v naročje vinorodnih gričev. Če zemlja včasih ni kaj prida dala, so bili sodi navadno kljub vsemu polni. – A ne skrbite, ne pišem kakšne napitnice, hvalnice pijančevanju ali celo utapljanju žalosti.
Malo poetično sem želela nakazati, da rada praznujem. Običajno to ne pomeni velike fešte. Navadno imam prav prijeten občutek, da je vsak dan na svoj način praznik. To je še posebno razvidno, kako z možem bolj ali manj trikrat v aprilu praznujeva najin poročni kronos in kairos. – Nadanem si praznično oblačilo, skuham kaj novega, morda se preizkusim s kakšnim pekovskim podvigom in se trudim, da se vsaj malo ognem preveč vsakdanjim opravilom. Nič posebnega, samo nekoliko drugače …
praznovati – času ceno dati
Pretekli vikend smo nenadejano in povsem spotoma ujeli piknik pri bratrancu, kjer so praznovali zaključek neke gradbene faze. Ali bolje priprave na gradnjo … – Moj mož je rekel, da smo res prišli kakor zajec v zelje in se čudil, kako pač praznujejo nekaj, kar se ne vidi (beri: rušenje stare gradnje). Morda nisem imela zadovoljivega odgovora, a Belokranjci radi praznujemo. Če ni nobenega posebnega razloga, si ga pač zmislimo … In če nam ostaja kaj dobrega za pod zob (kar je zelo pogosto), povabimo še kakšnega mimohodnika. 🙂
A bolj kot samo praznovanje, za katera se pogosto zdi, da so, ker morajo biti, ker se spodobi ali ker je tako vedno bilo, sama v njih iščem globljo vsebino, iz katere je mogoče izluščiti sledeče:
- Praznovanje – priložnost za srečevanje; sem človek, ki zelo rada razmišljam izven okvirjev. Kar pomeni, da nekako ne pristajam na že zgoraj omenjene floskule, da se nekaj dela tako samo zato, ker je tako vedno bilo. Ampak se mi zdi pomembno, da se ob misli na praznovanje v ospredje postavi želje tistega, ki praznuje. – Za kar najbolj nazorno predstavo bom čisto iskreno zapisala lasten primer; zadnjih nekaj let svoje rojstnodnevno praznovanje razvlečem na več malih, drobnih srečanj. Ker mi ob vsem skupaj največ pomeni, da se srečam s povabljenimi in z njimi rečem kakšno besedo. A vedno se ne da. Nekaterih praznovanj ne moreš razvleči, npr. poročnega dne. Zato obstajajo after party-i. 🙂
- Praznovanje – čas za ovrednotenje prehojene poti; je ena izmed bistvenih stvari, zaradi katerih rada tako pogosto praznujem. Ker se ozrem nazaj in dam ceno korakom, naporu, spodrsljajem in zmagam na prehojeni poti. Tako utrdim morda kdaj tudi razrahljane in načete gradnike samospoštovanja, ki me kličejo v …
- Praznovanje – čas za hvaležnost; predvsem za tisto tridimenzionalno hvaležnost v odnosih, ki mi pomagajo napredovati. In sicer hvaležnost bližnjim, ki me vsakodnevno prenašajo (možu in otrokom, ki so moji življenjski mentorji in učitelji) in Bogu, brez katerega ne bi bilo “nastalo nič, kar je nastalo” (Jn 1,3). No, morda bi nastalo. Ni pa nujno, da bi obstalo. 🙂
Kako v vseh viharjih na skupni plovbi življenja krmariva midva, pa prihodnjič.
—
Foto: osebni arhiv