V boj proti okupatorju

Sedim in opazujem ta najslajši zlati obroček (beri: poročni prstan). Že pet let me zvesto spremlja na prstancu moje levice. Na vsake toliko ga zavrtim. Posebno takrat, ko z možem nisva skupaj. Ob tem velikokrat premišljujem; o nama, najinih začetkih, izzivih, preizkušnjah in skušnjavah, ki sva jih srečevala skozi prvi jubilej najinega zakona.

Ob tokratnem prazniku boja proti okupatorju se zamislim in se na tiho vprašam …

kaj pa danes okupira najin zakon?

Življenje prinese s seboj take in drugačne prelomnice. Manjše, ki jih okušamo kot vsakdanje izzive. In večje, ki odločilno zaznamujejo naša življenja, kot je to zakon, rojstvo, bolezni, umiranje …

A vsaka okupacija ni nujno slaba. Slaba namreč ni zato, ker človeka žeja po svobodi. Pahne ga iz cone udobja in mlačnosti ter prevetri nepomembno od pomemnega.

delo in mali okupatorji

Za krmarjenje skozi najin vsakdanjik je pomembno, da se zaveva okupacije. In da ob vsem tem znava iskati pot, kako vse to odklopiva in preklopiva na bistveno. Na naju, na zakon kot temelj življenja najine družine. Znotraj te vsakdanjosti se najbolj pogosto znajdeta naslednji dve:

1. Delo – ki, kakor pravi papež Frančišek “mazili človeka z dostojanstvom”. Daje sredstva za življenje, človeka krepi in osvobaja z mislijo, da lahko poskrbi zase in za družino. In v kolikor je mogoče, posameznika tudi razveseljuje in mu pomaga, da ne zamre v osebnostni rasti. Včasih celo tako močno, da dobi preko dela več hitrih osebnih potrditev in navdihujočih izzivov, da ga lahko odnese od bistvenega. Časa za sozakonca in družino. – Zato je pomembno, da znamo delo, ki nas predvsem časovno in miselno odtujuje od drugega, pravočasno odklopiti. Pred tem izzivom smo posebno samozaposleni, posebno v kolikor delamo od doma (ne samo v času karantene). Z Rokom nama pri odklapljanju pomaga predvsem življenje na podeželju in s tem veliko več narave, ki se ji je v pomladnem času prav težko upreti. 🙂
2. Otroci – so neprecenljivi dar, za katerega sva neizmerno hvaležna. A v vsej radoživosti in zgovornosti si vsaj za kakšno uro (ali manj) na dan želim, da bi jih lahko izklopila. A kaj, ko otroci niso serijsko programirani in še brez navodil za uporabo. 🙂 – Zato sem hvaležna, kadar (vsaj našega dvoletnika) jih lahko za kakšno uro oddava starim staršem. Da z možem pobegneva v tako vabljivo naravo in obudiva spomine na tiste dooolge sprehode, ko sva si preko pogovorov delila najin notranji svet in si tako spet prihajala nasproti.

notranji in zunanji okupatorji

Če se zdi, da zmoreva prepoznati tiste vsakdanje dejavnike, zaradi katerih tičiva vsak sebi še ne pomeni, da tisti večji ne iščejo prostora na dnevni ravni. Vendar so običajno tako pretkani, da jih hitreje spregledamo. Z nekoliko svojevrstnim poimenovanjem ali pač ne, si sledijo nekako tako:

1. Nemi duh – navdihuje me odlomek iz Markovega evangelija, kjer Jezus ozdravi božjastnega dečka. Da boste lažje sledili razmišljanju, si ga lahko preberete TUKAJ. Že pred časom smo ga imeli za premišljevanje v zakonski skupini. Odlomek zveni sicer precej dramatično. Namreč o tem, kako “nemi in gluhi duh” (Mr 9,25) dečka že od otroških let “vrže ob tla, da se peni, škriplje z zobmi in odreveni” (Mr 9,18). Včasih celo na meji samouničevalnosti. – Ob pogovoru, ki smo ga imeli v skupini, ko si z ostalimi pari podelimo, kako sva sama razbrala, kaj za naju pomeni ta Božja beseda, smo se mnogi ustavili prav ob tem nemem in gluhem duhu. Ko namreč v odnosu že kar nekaj časa zaznavava, da se stopnjuje neka napetost. Da se morda vrtiva in jeziva okrog kopice povsem nepomembnih stvari. Da mogoče v žalosti celo odreveniva, postaneva apatična. Ko ne zmoreva ali celo nočeva ne spregovoriti in ne poslušati. Ko izgubiva občutek za sočutje do sebe in sozakonca. – Pogosto za razreševanje temeljnih stvari, ki se nabirajo v nama, potrebujeva čas. Nama je pri tem dragoceno, da poleg otrok izkoristiva čas za pogovor, ko slednji spijo ali pa so v krajšem varstvu. Še bolj blagodejno na najin sočutni odnos vplivajo zakonske duhovne vaje. Ko odklopiva nepomembne zunanjosti in naravnava najino gluhoto na Boga in drug za drugega. Včasih pač potrebujeva preprosto čas, ki je na voljo celo takrat, ko tega ne izbereva povsem svobodno. Namreč ko se znajdemo v situaciji, kot je …
2. Karantena – ki nas nekako odtujuje. Namreč predvsem z načinom življenja, ki smo ga običajno vajeni (delo, družinska praznovanja, neomejena srečanja, svobodna nakupovanja …). Hkrati pa nam daje možnost za zbliževanje. Najprej v naših zakonih, družinah, potem s tistimi, ki so fizično bližje (sosedje, prijatelji, sorodniki …). – Priznam; kar najbolj pogrešam v tem času, je predvem obisk domačih v rodni Beli krajini.

A trenutno je situacija taka, da se naša ljubezen do bližnjega kaže v tem, da zdržimo in preživimo skupaj to situacijo. Da najdemo načine, kako si pokažemo, da smo si kljub fizični ločenosti vseeno blizu (se pokličemo po vseh možnih video in telekomunikacijskih kanalih), se vzpodbujamo, skupaj molimo. In hrepenimo; po pristnem srečanju, dotiku, objemu … – Ali smo pred karanteno sploh še vedeli, kaj je hrepenenje?

Tudi nama z možem se pogosto zgodi, da naju lahko zanese daleč drug od drugega. Da niti ne veva, kje sva izgubila stik. – Takrat se pogosto spomniva praznovanja poročnega dne, po katerem sva hrepenela, na katerega sva se pripavljava in iz katerega zajemava moči, ko se zdi, da se naju poloti monotonost sivega vsakdana … Kako, pa drugič … 🙂

—

Vir fotografije: www.pexels.com