Hvala, ati

Pred 69. leti si prvič ugledal luč tega sveta. Vendar s to razliko, da že dobro leto zreš Luč Večnosti, kamor verujem, da te je sprejel On, ki je rekel: “Bodi!”  69 let nazaj. In ki je rekel: “Pridi!” ko je bilo breme bolezni pretežko, da bi ga nosil ti, mi … Ter si ga odnesel k Njemu, ki je Začetnik Življenja in h kateremu se Življenje spet vrača. Najbrž z namenom in bogatim plačilom za vse dobro, kar si v letih življenja v dediščino zapustil na zemlji.

trdnost in vztrajnost v odločitvah

Kot ati in hči sva se poznala dobrih četrt stoletja. V mojih spominih na otroška leta si bil trdna opora, podoba varnosti, ko je v nevihtnih nočeh grmelo in bliskalo. Najboljši plesalec, ko smo iz starega prestopali v novo leto. In tiha skrb, ko sem brezskrbno plezala po drevesih. Kakor so rasla drevesa v bližini našega doma leto za letom, tako sem rasla in se spreminjala tudi sama. Ter vaju z mami presenetila s puberteto. S katero sta se dobro, predvsem pa pogumno soočala. A ti si tudi takrat ostajal tih, miren in stanoviten. Predvsem takrat, ko naju je najbrž kar oba, presenetila mamina vzkipljivost. 🙂

Trdnost in vztrajnost sta me še posebno nagovarjali v mladosti, ko sem začela brskati po preteklosti in odkrivat, kdo sem  in od kod prihajam. Kdo in kako so živeli moji starši … Da sem lahko svoj življenjski kompas usmerila v pravo smer. In ko se mi je zdelo, da ne najdem prave poti, je nanjo stopila tvoja modrost, ki je v pripravi na zakon zvenela nekako tako:

“Tina, drži se enega moža in se ne igraj z življenjem. Sam sem v mladosti mislil, da se lahko in marsikaj preizkusil. Pa sem na vrhuncu življenjskih moči zbolel.”

Ati, najbrž sedaj še veliko bolj od nas veš, da je bilo z razlogom. Da je bilo potrebno. Da si iskal in našel zvestobo trdnosti pravim odločitvam. Tudi takrat, ko si čutil, da je prag Večnosti zelo blizu.

ljubezen do življenja

Poznal si bolečino ločitve in zakona, kjer rodovitnost z otroki ni bila dana. in poznal si veselje, ko ti je dano potomstvo.

“Včasih je težko z otroki, a še težje je v zakonu, kadar jih ni,” si spregovoril v letu, ko sva bila z možem še brez otrok.

Najbrž ni bilo naključje, da si prvi izvedel veselo novico. In po vsakem pregledu, ko si me vprašal, kako sem, pristavil: “Važno, da je otroček zdrav.” – Še danes sem na ta že znani rek kar malce alergična.

“Saj tudi če ni. Še vedno je naš …” sem kakor vsem, takrat rekla tudi tebi.

In čutila, da se te je v soočanju s številnimi težkimi boleznimi dotaknilo. Tako močno, da si Emanuelu vsakokrat, ko smo se srečali ponavljal:

“Dedi te ima rad, ti si naš!”

Saj si izkusil, kaj pomeni sprejemati in podpirati hudo bolnega. Četudi se rodiš zdrav.

Skrb v bolezni je v nas še bolj brusila zvestobo v ljubezni. Da smo skupaj vztrajali do konca. Tistega, ko si še zadnjič vdihnil zrak, ki ga mi še vedno dihamo. In kljub bolečinam odšel v Kristusovem miru, kar je pričala tvoja vera in spokojni obraz.

Hvala ati za zgled, ki si ga vseskozi dajal. In srečno v Nebeškem Jeruzalemu, kjer si se pridružil mnogim, ki molijo za nas.

—

Foto: Rok Pisk